(foto: splet)
Stara resnica pravi, da na mladih svet stoji. Ta ugotovitev v aktualnem slovenskem vsakdanjiku drži kot pribita. Če zaradi naše majhnosti ter omejenega bazena igralcev vselej po velikih uspehih članske reprezentance pomišljamo, da bi bili lahko ti uspehi enkratni, trenutni rod igralcev, ki se je zbral v izbrani vrsti do 21 let, obeta nekaj povsem drugačnega.
Kdor si je včeraj v Novi Gorici vzel dve uri časa za brezplačen ogled tekme, je svoj čas naložil zelo dobro. Slovenski upi so proti Litvi leteli, si nizali priložnost za priložnostjo in na koncu zganili tudi publiko. Vsem na stadionu je bilo kristalno jasno, da je bila Litva zrela za pravo kanonado, a bolj kot zmaga veselita pristop in igra, v kateri je bilo ob usklajenosti, moštvenemu duhu in požrtvovalnosti tudi več kot dovolj tistega, kar je v nogometu kljub vsemu še vedno esencialnega pomena – kakovosti.
Zmaga proti Litvi prinaša predvsem veliko priložnost. Do izteka kvalifikacijskega cikla, ki se za Slovenijo nadaljuje šele junija prihodnje leto, bodo Slovenci odigrali še štiri tekme, od tega kar tri doma. Ključna bosta najbrž obračuna z obema "Skandinavcema", tudi pred gostovanjem pri prvem favoritu skupine Ukrajini pa ima Slovenija v rokah močnega aduta. Na prvi tekmi je slavila z 2:0 in ima tako ne glede na razplet povratnega obračuna v Ukrajini veliko priložnost, da obdrži najmanj pozitiven medsebojni izkupiček.
Vsaka tekma bo tako rekoč finalna, saj sistem kvalifikacij za uvrstitev na sklepni turnir ne pozna milosti. Za sedem prostih mest se bo namreč potegovalo deset zmagovalcev skupin ter štiri najboljši drugo uvrščeni, vse omenjene reprezentance pa se bodo nato na dodatnih kvalifikacijah pomerile še med seboj in si razdelile zgolj sedem vstopnic. Žal tudi UEFA, tako kot številne lokalne nogometne zveze, s tovrstnim limitiranim prestopom mačehovsko spremlja nogomet v mlajših kategorijah, čeprav so bila praviloma vsa prvenstva v zadnjih letih odlično sprejeta pri javnosti.
Slovenski podmladek ne glede na dokončen razplet kvalifikacij kaže izjemen potencial. Rene Krhin in Kevin Kampl sta tipa igralcev z dodano vrednostjo – prvi zaradi dobrega pregleda nad igro in širokega razpona podaj, drugi zaradi izjemno raznovrstne igre in pokrivanja širokega prostora med obema kazenskima prostoroma. Tudi v smislu ustvarjalnosti talenta ne primanjkuje. Haris Vučkič v Sloveniji privzgojeni talent dopolnjuje z fizičnimi in taktičnimi atributi angleškega nogometa, pravi biser ekipe pa se skriva v Dejanu Lazareviču, ki resnično obeta veliko. Njegova igra je takšna, kakršno bi si želel gledati vsak gledalec – eksploziven kot dinamit, tehnično dovršen, pogumen in hkrati tudi duhovit. V majici mlade reprezentance v kvalifikacijah igra odlično, a navkljub (zasluženemu) vpoklicu v A ekipo bo nujno moral popraviti edini element, ki v njegovi igri šepa – učinkovitost oziroma zaključek. Če oziroma ko bo odpravil še to pomanjkljivost, bo Slovenija vsekakor dobila igralca pred katerim je lahko izjemna kariera.
Vsekakor si mlada izbrana vrsta zasluži priložnost. Najprej pri javnosti in nato tudi v širšem konceptu slovenskega reprezentančnega nogometa. Pomembno je, da ta ekipa kvalifikacijski cikel izpelje do konca ter da na tej ravni pride do potrebne sinhronizacije s strokovnim štabom članske ekipe. Bila bi škoda, če bi biseri tega moštva prehitro preskočili v člansko ekipo in v njej pridobivali zgolj izkušnje in bolj zahtevne sparing partnerje na treningih. Priložnosti za vse to bo še veliko, vprašanje pa je, koliko bo še priložnosti, da se mlada slovenska reprezentanca tako močno približa nastopu na evropskem prvenstvu kot tokrat.