(foto: SPS)
Lahko se tolažimo. Finančna kriza slovenskemu nogometu ne prizanaša, rezultatske cilje naših klubov vse bolj zamenjuje enoten eksistencialni cilj po preživetju, povrhu vsega januarja klubi svoja moštva navadno le krpajo, ne pa tudi renovirajo. Lahko gremo celo dlje in ugotovimo, da tudi na velikem mednarodnem trgu "norije", ki smo ji bili z norima prestopoma Fernanda Torresa in Andyja Carrolla za skupno 85 milijonov angleških funtov priča lanskega 31. januarja, letos ni bilo. In če "na debelo" niso trgovali največji, potem je jasno, da obubožani slovenski klubi ne morejo trgovati niti "na drobno". Lahko pa smo seveda tudi realni. Dare Vršič, najboljši igralec in prvi strelec lige, svoje druge nogometne pomladi, kljub želji Olimpije po prodaji in igralca po stopnički višje, ni uspel unovčiti. Zanj ni bilo prave ponudbe. Praznih rok ostaja tudi prvo jesensko ime Maribora Dalibor Volaš, ki ima za seboj najboljšo jesen v karieri. Tudi zanj ni bilo prave ponudbe. Tako kot tudi ne za Gorana Galešiča, Aljaža Struno, Nejca Mevljo, Vita Pluta, Roberta Beriča, Sretena Sretenovića in še nekatere.
To, da najboljši nogometaši ostajajo v Sloveniji, je po eni strani seveda dobra stvar, a še preden nas občutek zadovoljstva preveč zaslepi, si nalijmo čistega vina. Sta Vršič in Volaš res ostala, ker so si pri Olimpiji in Mariboru tega želeli? So zato ostali tudi drugi? Nikakor. Že dejstvo, da se Vršiču pogodba z Olimpijo izteka (decembra), Volaš pa je formalno član Šerifa, nam pove, da je najboljši trenutek, tudi v primeru spomladanske ponovitve jesenskih predstav, za njuno prodajo že minil. Galešić lahko poleti odide zastonj, podobno Sretenović. Berič, Struna, Mevlja in ostali pa bodo morali pokazati še precej več, če bodo želeli privabiti zanimanje resnega kupca. Zgolj talent se dandanes, pri 20., 21. letih sam po sebi ne prodaja več. Tržne zakonitosti so namreč tudi v nogometu zavile v smer, ko je treba za manj denarja ponuditi več.
Če pod mizerno januarsko dogajanje na slovenski nogometni tržnici potegnemo črto, je zaključek lahko samo en – časi milijonskih prestopov so stvar preteklosti. Slovenskim klubom najboljših igralcev, če jih le lahko plačajo, danes ni več težko zadržati, precej večja umetnost je najboljše igralce prodati. Celo vezista reprezentančnega kalibra in na mednarodni sceni dokazanega napadalca. In če ne moreta prodajati največja, kdo potem sploh lahko prodaja?