Mile me je naučil vsega

Zlatko Junuzović bo v obračunu z Olimpijo eden glavnih adutov dunajske Austrie. 23-letni avstrijski reprezentant, ki lahko igra tako na sredini igrišča kot tudi v napadu, je po odhodu Mileta Ačimoviča namreč prevzel eno ključnih vlog v moštvu trenerja Karla Daxbacherja. Junuzović ima, kot razkrivata njegovo ime in priimek, balkanske korenine. Njegova družina izvira iz Loznice oziroma Zvornika, vendar že dvajset let živi v Avstriji. "Odrasel sem v Avstriji, zato sem verjetno bolj Avstrijec kot kaj drugega. Tudi počutim se tako," pravi Junuzović, v čisti srbohrvaščini, z nekaj primesmi pristnega avstrijskega naglasa.

Kvalifikacij za ligo Europa na Dunaju, vsaj sodeč po besedah našega sogovornika, ne jemljejo z levo roko. "Za te tekme živimo. Računamo, da se bomo uvrstili v skupinski del in odigrali še več evropskih tekem," dodaja Junuzović, ki se tekme z Olimpijo veseli še zaradi nečesa - znova se bo namreč srečal z velikim prijateljem, vzornikom in nekdanjim soigralcem Miletom Ačimovičem, danes športnim direktorjem Olimpije. "Lepo ga bo spet videti. Mile je legenda," simpatij do nekdanjega slovenskega reprezentanta ne skriva Junuzović, ki je spregovoril posebej za bralce Nogomanie.
Zlatko, v Ljubljano prihajate z Austrio. Kako bi predstavili nasprotnika Olimpije?
Austria je velik klub z dolgo tradicijo. Prav letos praznuje stoletnico in temu primerno želimo biti tudi uspešni. Saj veste, da proslavimo. Liga Europa bi bila recimo prava nagrada za stoletnico, visoke ambicije pa imamo seveda tudi v domačem prvenstvu in pokalnem tekmovanju. Austria je klub, ki vselej cilja na vrh.

Kakšno igro lahko pričakujemo z vaše strani?
Imamo mlado ekipo, kar nekaj je mladih reprezentantov. Imamo tudi dva, tri izkušene igralce. Kar nekaj nas je v klubu tudi s področja nekdanje Jugoslavije, nekaj v članskem moštvu, nekaj v rezervni ekipi, pa v mlajših selekcijah. To je dobro, veliko se družimo, govorimo naš jezik. Gojimo sicer napadalno igro. Močni smo z žogo v svojih nogah, poznajo nas pa tudi po hitri igri, ki se malce razlikuje od Olimpijine. Pri nas gre žoga hitro naprej, do napadalcev, ki nato zaključujejo akcije.

Kako daleč segajo Austriine evropske ambicije?
Zame osebno je to zelo pomembno tekmovanje. Igrati v Evropi, proti klubom iz drugih držav je preprosto nekaj posebnega, nekaj, česar ne želi izpustiti noben nogometaš. Tudi za naš klub je to tekmovanje sila pomembno, saj si želimo zagotoviti čim več težkih mednarodnih tekem. Naš cilj je preboj v skupinski del tekmovanja, v katerem smo pred dvema letoma že igrali. A do tja je še daleč, naslednja ovira na tej poti pa je Olimpija.

Čaka vas Olimpija. Kako dobro jo poznate?
V teh dneh nas čaka analiza nasprotnika. Nekaj stvari o Olimpiji sicer že vemo. Osebno vem, da gre za mlado ekipo, ki je še nekaj let nazaj igrala v drugi ligi. Klub je prišel iz pete v prvo ligo? No, potem pa razumljivo, da potrebujejo čas. Menda so letos kar močni in menda igrajo lep nogomet. Bomo videli, vsekakor se bomo o nasprotniku dodobra pozanimali. Seveda pa video analiza ni vse, na dan tekme je marsikaj drugače. Pomemben je tisti občutek, ki ga imamo igralci pred začetkom tekme. Včasih je dober, drugič slab. Bomo videli, kako bo v četrtek.

Kaj pa Slovenijo, poznate?
Bil sem že nekajkrat. S prijatelji in družino. Recimo v Mariboru. Sicer se tudi vozimo preko Slovenije, nekaj časa pa smo tudi živeli blizu slovenske meje. Upam, da bom nekoč našel čas in "prečesal" Balkan, rodne kraje in seveda tudi Slovenijo. Sem pa za vas navijal na svetovnem prvenstvu (smeh). Tako kot vselej, ko igra kdo od "naših".

Kaj pričakujete od gostovanja v Ljubljani?
Čaka nas izjemno pomembna tekma in kolikor sem seznanjen, se obeta nogometni spektakel. Slišal sem, da naj bi si tekmo ogledalo veliko ljudi, upam, da bo res tako. Živim za takšne tekme, množica me ponese in komaj čakam na četrtek. Tekme se bomo lotili z dobro popotnico, dobili smo namreč zadnjo prvenstveno tekmo. Vemo, da nas čaka težka naloga in da je Olimpija motivirana. Mislim, da tekma proti Ircem ni realni pokazatelj moči Olimpije, kajti Irci igrajo robustno, zaprto, destruktivno. Proti takšnim ekipam je težko igrati in v bistvu je pomembno le, da tekmo dobiš in se prebiješ naprej. Mi igramo drugače, bolj odprto, z željo po igri in zadetkih.
Ponovno se boste srečali z nekdanjim soigralcem Miletom Ačimovičem…
Komaj že čakam. Lahko rečem, da je bil prav Mile Ačimovič razlog, da sem prišel v Austrio. Ko sem se začel pogovarjati z Austrio, mi je bilo pomembno le, da bom igral z njim. O tem, kakšen nogometaš je bil, nima niti smisla razpredati. Tehnika, da te boli glava, močan in natančen strel, izjemen pregled igre… Profesionalec od glave do pet, povrhu vsega pa prijeten človek, ki je venomer pomagal vsakomur. Nikoli ni bil zvezdnik, ampak je bil vedno trdno na tleh, zato ga tudi imamo vsi radi. On je preprosto legenda. Mene je naučil veliko. Prepričan sem, da mi je igranje z njim zelo koristilo in da sem prav zaradi njega tako napredoval.

Bo zaradi svoje pretekle in aktualne vloge v precepu?
Vem, da bo vse skupaj izpeljal v fair playu, ker takšen pač je. Zdaj je športni direktor Olimpije in jasno je, da bo pesti držal za Olimpijo. Vseeno mislim, da je vesel, da je za nasprotnika dobil Austrio, ker nas dobro pozna, pa še na Dunaj se bo lahko vrnil. Tu ga imajo vsi zelo radi, zato ga zagotovo čaka topel sprejem.

Je od morebitnega preboja v ligo Europa morda odvisna vaša klubska kariera? Slišati je namreč, da se spogledujte z odhodom iz kluba.
Imam še enoletno pogodbo, ki je ne želim podaljšati. Želim nove izzive, v močnejših ligah. Všeč mi je predvsem nemška Bundesliga. Seveda ne prehitevam ničesar, sem član Austrie in tako bo vse dokler ne bom podpisal pogodbe z drugim klubom. Austria je, kar se mene tiče, precej neomajna, saj zahteva dobra dva milijona evrov odškodnine, to pa je v teh težkih časih že velik denar. Ne vem, bomo videli. S prestopom se ne obremenjujem preveč, na Dunaju mi je lepo, veselim se že naslednje evropske tekme in to je to.

Ste član avstrijske reprezentance. Ste imeli zaradi tega kakšne pomisleke?
Ne. Sem Avstrijec, tu sem odrasel, se naučil igrati nogomet in zato dileme ni bilo. Potreboval sem potni list in dobil sem ga. Na domovino me dandanes ne veže nič, niti nisem še našel časa, da bi se podal na kakšno daljše potovanje in raziskal Balkan. Nekoč ga bom, zagotovo. Ampak kar se nogometa tiče, je moja domovina Avstrija in glede tega dileme ni bilo.

Je v vas ostalo kaj "balkanske" mentalitete v smislu drznosti, preigravanj in podobno?
Vsekakor (smeh). Ne, resno, prepričan sem, da je v meni mešanica vsega. Avstrijske prizadevnosti, trdnosti in balkanske drznosti. Takšen pač sem. No, delni krivec za to je tudi Mile (smeh).