Dojeti moramo, da je nogomet umetnost

Nogomet v prestolnici že več let stagnira. Morda ne v povsem športnem smislu, a pravega odziva javnosti preprosto ni. Olimpija po romantični odisejadi iz pete do prve lige ter selitvi na težko pričakovane Stožice še vedno igra pred praznimi tribunami in kaže sliko, ki je v ljubljanskem nogometu značilna že večji del samostojnosti. O razlogih za indiferentnost Ljubljane do njenega nogometa smo se pogovarjali s sociologom na Fakulteti za družbene vede Gregorjem Tomcem, sicer enim redkih akademikov z močnim čutom in strastjo za nogomet.

Olimpija po selitvi na Stožice večinoma igra pred praznimi tribunami. Zakaj Ljubljana ne sprejme Olimpije kot svoje oziroma kako pojasniti skoraj popolno odsotnost kulture navijanja oziroma podpiranja lokalnega kluba?
V Ljubljani je ponudba dogodkov velika, zato mora vsakdo biti zares izstopajoč in odličen. Košarka je zanimiva, dokler igra Olimpija v Evroligi, čim pa igra le v regionalni, je obisk že precej manjši. Javnost je v Ljubljani zelo izbirčna. Včasih je bilo seveda vse drugače, saj so bili tekmeci v stari jugoslovanski ligi priznani tudi v Evropi. Po osamosvojitvi je sledil preobrat, ki je prinesel zelo solidno reprezentanco in podpovprečen klubski nogomet. Ta ne nudi več nikakršnega užitka. Gledalec v Ljubljani na tekmi pričakuje dober nogomet in če tega ne dobi, ga ne bo več na tekmo. Drugače je seveda za okorele navijače, kakršen sem sam. Če moj Slovan s slabo igro zmaga z 1:0, to pač sprejmem kot dejstvo, a od Olimpije pričakujem nekaj več.

Kakšen nogomet bo povprečnega Ljubljančana pritegnil na stadion?
Bil sem zelo razočaran, da je bilo celo v Ljubljani več navijačev Maribora kot domačih. Pri nas se dogaja velika kriza klubskega nogometa. To je še dodatno otežilo dejstvo, da se Olimpija ne bori za ničesar in sredina lestvice ljudi ne privabi. Trenutno v moštvu ni izstopajočega nogometaša, ki bi s svojo virtuoznostjo oziroma drugačnostjo lahko privabil. Meni osebno se je zdel sporen odhod Cimerotiča. Ne glede na to, kaj si misliš o njem, je še vedno igralec od katerega lahko pričakuješ nekaj drugačnega. Ker je ponudba nogometa na televiziji tako obilna, smo preprosto preveč izbirčni. Marljivi, industrijski nogometaši niso magnet.



Bi lahko selitev na Stožice ob trenutnem skromnem zanimanju javnosti lahko označili kot zapravljeno priložnost?
Od Stožic smo vsi pričakovali precej več. Na začetku so ljudje prihajali iz radovednosti, a je bila žal tedaj Olimpija v zelo neposrečenem stanju. Niso uspeli privabiti ljudi, ko je bila za to dobra priložnost. Mislim, da bo proces vračanja ljudi na stadion dolgotrajen in naporen.

Kako se klub lahko loti premagovanja te ovire? Splošen stereotip je, da je krivec za vse nekakovostna liga in neatraktivni nasprotniki.
Slovenija bo morala najti recept za majhne države. Rešitev vidim v večji in bolj resni vlogi države. Če bomo živeli v prepričanju, da lahko s komercialnimi ukrepi dvignemo kakovost lige, živimo v hudi utvari. NZS bi morala že od začetka, ko je na račun reprezentance služila mastne denarce, storiti več za klubski nogomet. Morala bi čutiti dolžnost, da ta sredstva vrača v klubski nogomet in pri državi lobirati za sponzorska sredstva. Pri nas je tako, da nogometa ne smemo prepustiti trgu. Če bomo to počeli še naprej, bomo pač imeli to sivo povprečje. Država je vse pustila vnemar, v nogomet so prihajali tudi sporni ljudje s kriminalnim predznakom in posledično so klubi propadali.

V kakšni meri so za stisko in problematiko zadnjih let krive mestne oblasti, ki so dopustile izginotje stare Olimpije?
Mestnim oblastem zelo zamerim, da niso preprečile izpada. To je sramota prve vrste in popolna ignoranca do nogometa! Si predstavljate, da bi v mestnem gledališču pogorela streha, pa bi mesto dejalo 'pa si zgradite novo'? Mislim, da trenutna oblast to zavest ima in da ljubljanskim klubom bolj aktivno pomaga preživeti. To, da nekaj časa v Ljubljani ni bilo prvoligaškega nogometa, je bil kulturni škandal.



Ima Olimpija zaradi razpada kluba težave z identiteto oziroma ali imajo težave z identiteto njeni navijači?
Mislim, da identiteta ni problem. Selitev na Stožice je bila malce problematična, saj je stari Bežigrad s seboj nosil vso tradicijo. Stožiški stadion je kot vsi drugi po Evropi, bežigrajski pa je drugačen. A to so vendarle manjši problemi. Navijaštvo se bo v Ljubljani razvilo šele, ko bo Olimpija kandidat za naslov prvaka in ko imela takšno moštvo, da lahko v Evropi preskoči vsaj dve oviri. Nogomet bi moral biti tudi del promocije Ljubljane. Kar je reprezentanca naredila za Slovenijo, bi Olimpija lahko naredila za Ljubljano.

Nekoč je bila v Ljubljani prisotna močna 'četrtna nota'. Soseske, kot so Fužine, Moste, Jarše, Štepanjsko naselje so bile tesno prepletene z nogometom, danes pa se zdi, da le-te niso več nikakršen kreator nogometne kulture v mestu.
Slovan je denimo moščansko-fužinski klub. Nekateri, kot denimo Samir Handanovič, so se iz tam prebili do reprezentance in včasih je ta koncept dobro deloval. Vsak klub potrebuje svoje zaledje igralcev in navijačev. To je recimo manjkalo Interblocku. Denar ne pomaga, če ni socialnega zaledja.

Ima Slovenija 'deformiran' odnos do nogometa, glede na to, da množice privabljajo zgolj najbolj elitni dogodki, na mikro – klubski – ravni pa je zanimanje vsaj v Ljubljani skorajda nično?
Ljubiteljev nogometa je pri nas ogromno. Če bi v osnovnih šolah učence povpraševali o njihovih idolih, bi bila Messi in Ronaldo ob boku pop zvezdam. Na Slovanu smo klub recimo obudili od mrtvih. Dobili smo nekaj mestnih sredstev in zdaj pri nas trenira 200 do 300 otrok. Po svetovnem prvenstvu je bil naval otrok na naše treninge nepopisen. Treba je le postaviti neko lokalno okolje, zagotoviti osnovne pogoje za treniranje, pa boš morda nekoč proizvedel 10 ali več igralcev, ki bodo lahko živeli od nogometa.



Kako konkretno bi država oziroma lokalne skupnosti morale podpirati nogomet?
Problem je, ker so vsi ti klubi pravno organizirani kot društva in državna intervencija v društva ni preprosta. A vselej se vračamo na vprašanje političnega kapitala. Pri nas športa komercialno ne moremo tržiti ne financirati. Naj povem primer iz Rožančevih časov. Nekdo bi mislil, da je bil pravi genij, a njegov postopek dela je bil pravzaprav zelo avtomatiziran. Politika se je odločila za šport, Rožanc pa je pač pobral ta denar. Šport bomo morali subvencionirati, tako kot denimo subvencioniramo filharmonijo. Morali se bomo odločiti, ali je nogomet kultura ali ne. Menim, da bi vsaka regija morala imeti svoj stabilen klub, ki po ameriškem modelu ne bi izpadel. Le tako bomo spodbujali odličnost.

Problematičen je tudi vse večji razkorak med športom in akademsko sfero. Zakaj nogomet v Sloveniji razen ob sila redkih izjemah ni deležen akademskih razprav?
Eden mojih prijateljev na Slovanu je bil tudi Marjan Rožanc. Intelektualec, ki je bil z eno roko v literaturi, z drugo pa v nogometu. Zanj nogomet ni bil le o hobi, temveč stvar o kateri je razmišljal brez prestanka. Res je, da je bil nogomet že v času moje mladosti etiketiran kot 'balkanski šport' in tega se do razpada Jugoslavije ni znebil. A nato je sledila še hujša faza. Prej je bil balkanski, nato pa so ga ljudje jemali s popolno indiferenco. Če se ne bi zgodil tisti preboj s Katančevo ekipo je vprašanje, ali bi danes sploh še imeli klubski nogomet. Premalo je ljudi, ki o nogometu resno razmišljajo. Tako kot razmišljajo 'resno' o družini, o tovarni … Fuzbal je pri nas 'neresna' tema.

Zakaj?
Potreben bo kopernikanski preobrat v načinu razmišljanja in potrebno bo dojeti, da je nogomet umetnost in kultura. Lionel Messi je dandanes recimo eden največjih svetovnih umetnikov. Ni prav, da identiteto gradimo na obujanju starih mitov o Oblaku, Katancu in Zahoviču. Nogomet proizvaja ustvarjalne ljudi in ko bomo enkrat spoznali, da je to ključnega pomena za identiteto naroda .. šele takrat lahko zares pričakujemo spremembe.