V soboto bo gabonski
Libreville dihal po zambijsko. Že res, da številni Zambijcem proti prvemu favoritu turnirja
Slonokoščeni obali ne pripisujejo prav nobenih možnosti, a simpatije bodo zagotovo na strani najbolj senzacionalne ekipe letošnjega prvenstva v Afriki.
Libreville, prizorišče največje tragedije v zgodovini zambijskega in afriškega nogometa, bo morda obrnil igro usode reprezentanci
Zambije, ki bo
tretjič v svoji zgodovini naskakovala vrh črne celine. V reprezentanci brez pravih zvezdnikov je zanimivih zgodb veliko. Eno takšnih prinaša tudi mož, ki stoji za
Chipolopolo (bakrenimi naboji) – v Franciji še pred mesecem dni neznani
Herve Renard, ki se je po izteku zelo skromne nogometne kariere nekaj časa preživljal celo kot
čistilec.
43-letni Renard, ki prihaja iz vznožja francoskih
Alp, je bil do nedavnega v domovini popoln nogometni anonimnež. Kot nogometaš je nekaj let nastopal pri nekdanjem klubu Zinedina Zidana
Cannesu, a kmalu spoznal, da je konkurenca zanj premočna.
"Ko sem prišel, sem bil eden najboljših v svojih prejšnjih ekipah. Ko sem pričel igrati z vrhunskimi igralci, sem žal hitro spoznal, da nisem tako dober. Na koncu sem končal kot podpovprečen tretjerazredni igralec," se svojih začetkov spominja
Renard. Po izteku kariere v nižjih francoskih ligah je Renard pljunil v roke in se oprijela dela, ki ga je najbolje obvladal –
čiščenja. Ta izkušnja je po njegovih besedah močno vplivala na njegovo osebnostno rast.
"Še danes dostikrat pomislim na tiste čase. Vstajal sem ob treh zjutrah in čistil velike stavbe. Zelo pomembno je, da tega nikoli ne pozabim," je dan pred njegovo življenjsko tekmo agenciji Reuters povedal
Renard.
(foto: Getty Images)
Čeprav nogomet do njega ni bil milosten, mu hrbta vseeno ni obrnil. Kot čistilec je sprejel vlogo trenerja nižjeligaša
Draguignana iz Azurne obale. Mariskomu bi tekanje ob mondenih plažah predstvljajo dober žepni zaslužek, a daleč od oči francoske javnosti se je Renardu vendarle nasmehnila
sreča. Spoznal se je namreč s precej bolj uveljavljenim trenerjem
Claudeom Le Royem, ki je vzkljubil delavnega Renarda in ga povabil naj se mu pridruži pri delu v Afriki. Renard ni okleval in sledil svojemu novemu prijatelju v
Gano in leta 2008 dočakal svojo veliko priložnost.
Zambijci so mu prvič v karieri ponudili priložnost samostojnega opravljanja pomembne funkcije in Renard je priložnost znal izkoristiti. Zambijce je leta 2010 popeljal do četrtfinala afriškega pokala narodov , a se kmalu zatem poslovil in sprejel bolje plačano delo na selektorskem stolčku
Angole in kasneje v vrstah alžirskega prvoligaša
USM Algerja. Pretiranih uspehov ni bilo, zato ni preveč okleval, ko so se lani Zambijci oglasili še drugič. O tem, kako uspešen je bil njegov povratek, priča jutrišnji obračun, ki bo z
Renarda, ne glede na razplet, ustvaril najmanj zambijsko legendo. Nekoč anonimnega čistilca oken, ki ima danes v trenerskem svetu ime in priimek. Prav svojo zgodbo Renard kani povedati svojim varovancem, ki bi s slavjem v
Gabonu lahko poskrbeli za eno največjih zgodb v zgodovini afriškega nogometa.
"Večina naših igralcev ima drugačno zaledje kot ostali Afričani. Moji igralci ne igrajo za ekipe kot je Manchester City. Vseeno pa verjamem vase in v naše sposobnosti. Tukaj v Afriki vedo, česa sem zmožen. Zdaj moramo odigrati to finale in moramo zmagati. Ni važno kako, moramo le zmagati," pravi vselej sila optimistični
Renard, in dodaja.
"Veste, ne gane me prav dosti, da me nihče ne pozna. Osem let sem "nosil vodo", jutri pa bomo vodil svojo ekipo v finalu afriškega prvenstva. V nogometu je nekaj magičnega, kajne?"