Klemen Kos   16. maj 2017
Dirk Kuyt je okrepil svoj legendarni status med navijači Feyenoorda

Tako se vpiše med nesmrtne

Dirk Kuyt se je odločil drugače. Kariere ni zaključil na Kitajskem, v ZDA ali kakšen drugem paradižu za upokojene zvezdnike, temveč je odšel v svoj posvojeni matični klub in spisal najlepše poglavje svoije kariere.
SORODNE NOVICE
Šahtar že pri dveh zmagah
17.10.2017 | Evropske lige
PSV trese mreže kot za stavo
15.10.2017 | Mednarodni nogomet
Napoli se je ogrel z zmago
26.9.2017 | Evropske lige
PSV razgrajal po Utrechtu
24.9.2017 | Mednarodni nogomet
City kaže zobe celi Evropi
13.9.2017 | Evropske lige
Četrta tekma, četrti gol
10.9.2017 | Mednarodni nogomet
(foto: Getty Images)
Dandanes se zdi, da je zaključek kariere pri velikih igralcih avtomatiziran proces. Ko jih  mlajša konkurenca in leta izrinejo iz "položaja", gredo številni pod pretvezo raziskovanja novih svetov v dežele kot so Kitajska, Združene države Amerike, Katar, Združeni arabski emirati in podobno, kjer pogosto na jesen svojih karier zaslužijo toliko, kot niso služili niti na vrhuncu karier v "resnih" klubih. Številni se tako v zadnjih letih zavestno odpovejo športnim ambicijam, vse manj pa je takšnih, ki čutijo moralno obvezo do tega, da svojim nekdanjim klubom vrnejo, kar so ti vlagali vanje.

Dirk Kuyt (pravzaprav Kuijt) ni tak. No, skoraj ni tak. Ko je njegova zvezda pri Liverpoolu pričela veneti, je odšel v bogati turški Fenerbahče, ki pa ostarelim asom poleg zajetnih bančnih računov vendarle zagotavlja tudi dovolj ambiciozno in kakovostno tekmovalno okolje.

Dirk Kuyt prav tako ni sin Feyenoorda. Zrasel je v majhnem nizozemskem klubu Quick Boys, pri katerem je ostal vse do 18. leta starosti in ga bojda še danes redno obiskuje in mu pomaga po najboljših močeh. Nogometno je shodil in se uveljavil pri Utrechtu, skozi vrata De Kuijpa pa je vstopil šele pri 23 letih, ko je bil v nizozemskem nogometu že formiran in spoštovan igralec. Kljub temu pa je Kuyt danes živa legenda kluba in igralec, ki ga navijači lahko mirno postavijo ob bok klubskim ikonam kot so Ruud Gullit, vezist iz Cruyffovih časov Wim van Hanegem ali golgeterja Henrik Larsson ter Pierre van Hooijdonk.




Kuyt je namreč zadnja leta svoje bogate kariere posvetil svojemu posvojenemu matičnemu klubu, moštvu prinesel stabilnost, samozavest in veliko nogometne kakovosti, v simbiozi z še eno nekdanjo klubsko legendo, trenerjerm Giovannijem van Bronckhorstom, pa je poskrbel za največji izbruh veselja, ki ga je v tem stoletju doživel Rotterdam. V zadnjem krogu je Kuyt proti Heraclesu dosegel hat-trick in postal drugi najstarejši strelec zadetka v zgodovini Eredivisie; starejši za dobrih 70 dni (pri 37 letih in 11 dneh starosti – op.a) je bil le Johan Cruyff, ki je zadnjo sezono v svoji karieri preživel prav pri Feyenoordu. Na isti dan je postal šele tretji nogometaš Feyenoorda, ki je v Eredivisie dosegel več kot 100 golov; poprej je to uspelo le Coru van der Gijpu in Oveju Kindvallu.

"To je najboljši trenutek moje kariere,"
je pred 150 tisoč navijači, ki so družno prepevali Kuytu dobro znani You'll Never Walk Alone, povedal nogometaš, ki bo julija dopolnil 37 let. "Ko sem pred dvema letoma prišel nazaj, so se mi vsi smejali, ko sem jim govoril, da lahko osvojimo naslov. Ko je bil Feyenoord v zgornji polovici lestvice, so vsi slavili. Ko smo remizirali z Ajaxom 1:1, so plesali po mizah. To se ne bi smelo dogajati – vesel si lahko šele tedaj, ko osvojiš lovoriko."

Kuyt je v lanski sezoni s Feyenoordom zasedel tretje mesto na lestvici, a kar 21 točk za prvakom PSV in 19 za Ajaxom. V letošnji sezoni je dosegel sedem golov manj kot v lanski (12 v ligi) in zvezdni sijaj pogosto prepustil Dancu Nicolaiju Jorgensenu, kljub temu pa so vsi navijači Feyenoorda enoglasno prepričani v to, da naslova nikoli ne bi bilo, če ne bi bilo zraven "Gospoda Duracella", kakor je nekoč marljivega Kuyta hudomušno poimenoval njegov trener pri Liverpoolu Rafa Benitez.

Povratek v "matični" klub pogosto ne prinaša milijonov in mirnega življenje v okoljih, kjer težko prepoznavajo tudi najbolj znane nogometne obraze. Vseeno pa lahko,  kot v Kuytovem primeru, prinese nekaj kar ostane za večno in nima cene. Dvesto tisoč ljudi v deliriju je temu najboljši dokaz.
Komentiraj
OBJAVI
Komentarji: 2
Starejši naprej | Novejši naprej
nananananananana 16.5.2017, 22:33 Prijavi komentar
Res je legenda. Tako je prav, nevem zakaj se nogometaši bol pogosto ne vračajo v matične klube :)
nando 16.5.2017, 13:41 Prijavi komentar
Big respect! Eden najbolj hvaležnih igralcev, kapo dol zaslužil si je to :)
Starejši naprej | Novejši naprej
OGLAŠEVANJE