Jan Krstovski   6. julij 2014
Victor Valdes na razpotju

Tega si ni zaslužil

Victorju Valdésu se odhod iz Barcelone, kjer je preživel celotno kariero, še vedno ni posrečil. AS Monaco želi ustaviti prihod poškodovanega vratarja, ki si je po več kot desetletju trpljenja želel zgolj najti notranji mir.
SORODNE NOVICE
Nikoli več ne bom trener
23.10.2017 | Evropske lige
Miren večer na Bernabeuju
22.10.2017 | Evropske lige
Video: Guedes razparal mrežo S...
22.10.2017 | Evropske lige
Polemičen prvi gol Barcelone
22.10.2017 | Evropske lige
Kluba ne bomo podvrgli tveganj...
21.10.2017 | Evropske lige
Linekerjeve besede so sramotne
21.10.2017 | Evropske lige
(foto: Getty Images)
Nobena skrivnost ni, da so vratarji vedno malce posebni. Poleg tega, da lahko kot edini na zelenici igrajo z rokami, jih od svojih igralskih kolegov loči tudi posebno trpljenje, ki so mu izpostavljeni skozi celotno kariero. Osamljeni med edinimi prijateljicami na igrišču, dvema vratnicama in prečko, preživljajo hude notranje boje, obenem pa morajo biti vedno pripravljeni na reakcijo, ki lahko odloči o porazu ali zmagi. Če jim ne uspe, so velikokrat prvi na seznamu za odstrel. Takšna je tudi zgodba dolgoletnega vratarja Barcelone Víctorja Valdésa, ki po zvestem služenju modro-rdeči barvi mukotrpno išče novega delodajalca - da bi počel nekaj, česar nikoli niti ni hotel početi.

Vratar, ki ni hotel biti vratar. To je Víctor Valdés, čigar bolečina ob opravljanju tega nehvaležnega poklica ga je v mladih letih skorajda prisilila, da se nogometu odreče. Branjenje je bilo zanj "posebno trpljenje", kot se je pred leti spominjal v dokumentarcu za Canal Plus. Vsa slava je vedno šla soigralcem, medtem ko so se nanj jezili, ko ni ubranil kakšnega strela. Zato ni nikoli razumel, zakaj bi delal nekaj, kar mu ni bilo všeč, a ga je njegov prvi trener prepričal, da nadaljuje. Po prihodu v La Masio je tam ostal tudi, ko se je družina preselila na Tenerife, a je le dva tedna kasneje po številnih osebnih dramah ter hlipanju po telefonu zapustil slovito katalonsko šolo, v kateri je skupno zdržal pet mesecev.

Na Tenerifu je igral upornika. Ni hotel igrati nogometa, želel je le deskati na vodi, se spominja njegov oče José Manuel, ki je lahko v živo spremljal trenutek, ko se je v mladem Víctorju nekaj spremenilo. Skupaj sta namreč po televiziji gledala poletni turnir mladih nogometašev, kjer so igrali Valdésovi donedavni soigralci - zjokal se je na zofi, ko je videl, da bi lahko tam bil tudi sam. Ko je odšel v svojo sobo, ko se je noč umaknila jutru, je bil dokončno odločen, da uspe v vratih Barcelone. Skupaj z zahtevnim očetom je vsak dan treniral na plaži, in to po tem, ko je že opravil trening z lokalno ekipo. S 13 leti je bil z bratom Ricardom pripravljen na ekspresen povratek v Barcelono.

"To je bilo stanje nervoze, misel na tekmo vsak konec tedna me je strašila. Strašljivo mi je bilo pomisliti, da bo v soboto tekma. Vedel sem, da me čaka 90 minut, v katerih se bom počutil grozno," se je spominjal Valdés, ki je ob povratku v Katalonijo ujel vlak, ki le redkokdaj pripelje dvakrat, toda notranjega miru še vedno ni našel. "Vidiš soigralce, ki se vedno smejejo, srečne ljudi, ker bodo igrali tekmo nogometa. Jaz sem bil tipičen fant, ki morda ni bil srečen zaradi tega, kar je preživljal. Na koncu se ti porajajo celo misli na to, da tvoje življenje nima smisla. Panično sem se bal neuspeha. Včasih sem tako trpel, da sem od časa do časa sanjal o drugačnem življenju. Spet drugič pa sem sanjal le o tem, da bi bil nogometaš. Menim, da je bil moj glavni motiv za to, da sem ostal na tej poti, vztrajanje mojega brata in očeta ter njun nasvet, da naj bom vratar - ne glede na ceno, ne glede na trpljenje."

Ko je imel 15 let, je z nizozemskim trenerjem Louisom van Gaalom v klub prišel Frans Hoek, nekdanji vratar, ki ga je Van Gaal s seboj popeljal tudi na letošnje svetovno prvenstvo, z njim pa bo sodeloval tudi pri Manchester Unitedu. Hoek je z Valdésom sodeloval šest let, a je kasneje priznal, da ni vedel za psihične težave svojega varovanca. Ta je tri leta kasneje zbral svojo družino in jim dejal, da namerava končati s trpljenjem - znova, tokrat dokončno, naj bi prekinil nogometno kariero. Ko je že kazalo, da poti nazaj ni, je njegovo kariero rešil psiholog, ki je Valdésu po dveh mesecih popolnoma spremenil pogled na svet in svoj poklic.
Victor Valdes
(foto: Getty Images)

"Z drugačnimi očmi sem videl posel vratarja, svet nogometa … Tudi osebno mi je zelo pomagal," priznava Valdés. Dve leti po tem, ko bi skoraj odšel, je debitiral v Primeri. Kapetan moštva je bil takrat, zanimivo, trenutni novi trener prve ekipe Luis Enrique, a Valdés je moral znova preživeti pravo kalvarijo. Slab začetek nove sezone 2002/03 je pozornost namesto na celotno ekipo usmeril v mladega vratarja, ki je na dveh zaporednih tekmah zakrivil najstrožjo kazen, potem ko je hitro stekel iz gola in želel zapreti napadalca. Van Gaal mu je odvzel številko ena in ga prestavil v B-ekipo, Valdés pa je bojkotiral enega izmed treningov in moral plačati kazen ter se javno opravičiti. Bolečo izkušnjo še dandanes izpostavlja kot morda ključno za svojo dokončno uveljavitev.

Kljub osvajanju številnih priznanj za vratarja z najmanj prejetimi zadetki v La Ligi je Valdés dolga leta preživljal šikaniranje javnosti, ki je veliko bolj od njegovih obramb v situacijah ena na ena (v tem elementu je bil med najboljšimi na svetu) izpostavljala napake pri lovljenju žog in "plavanje" pri podajah iz kota. Bolj kot kdorkoli drug je potreboval eno tekmo, na kateri bi zasenčil tudi zvezdniške soigralce, ki so vedno znova, tako kot v njegovih mlajših letih, pobirali vse zasluge. In nato se je zgodil finale Lige prvakov v Parizu, kjer je Valdés lastnoročno ustavil Thierryja Henryja in Barceloni omogočil sanjski povratek za drugi evropski naslov.

Od tedaj naprej dvomov v njem ni bilo več, mnenje, da je najšibkejši člen Barcelone, pa ga je spremljalo do konca njegove katalonske poti. Kako ironično, da so se njegove vrednosti zares zavedli šele povsem pri koncu, ko je najprej rešil klubske veljake in za sezono prestavil svoje slovo, nato pa v izjemni formi marca letos tragično končal z etapo na Camp Nouu, ko je s poškodbo kolenskih vezi obležal na zelenici Camp Noua. Klub je z goro osvojenih pokalov zapustil na svoj način, nezvezdniško, brez novinarske konference, le z uradno izjavo za javnost, v kateri se je zahvalil vsem, ki so si z neomajno podporo v teh napornih letih zahvalo tudi zaslužili.

Poslovil se je tudi intimno, v slačilnici, poleg kapetana Carlesa Puyola in športnega direktorja Andonija Zubizarrete pa je bil med prvimi poklicanimi tudi Andrés Iniesta. Prav on ga je pred štirimi leti poklical, da ga je Vicente del Bosque po letih čakanja končno uvrstil na seznam španske reprezentance, s katero je nato slavil nepozaben naslov svetovnih prvakov v Južni Afriki. Skeptikov je bilo ob Valdésovem vpoklicu znova veliko - da je "naporen tip", je bilo moč prebrati, a ta "naporen tip" je bil morda ključen za prvo špansko zvezdico. Bil je pripravljen prevzeti vlogo tretjega vratarja, tudi za Pepejem Reino, in podobno kot pri Barceloni opravljati pomembno vlogo razbijalca napetosti. Znane so zgodbe njegovega imitiranja (v slogu Sebastjana Cimerotića), s katerimi se je Barcelona pod Josepom Guardiolo sproščala tudi pred največjimi tekmami zlate dobe katalonskega giganta.

"Na avtobusu sem vedno sedel z Víctorjem. Obljubil sem mu, da bom gol, če mi ga uspe zabiti, posvetil njemu. Včasih obljubiš, a se ne zgodi, tokrat pa …" se je dogodkov iz Južne Afrike spominjal Iniesta. Valdésu je izjemni vezist po težki sezoni pri Barceloni, med katero je sam trpel za številnimi poškodbami in objokoval izgubo dobrega prijatelja Danija Jarqueja, posvetil svoj prvi zadetek mundiala 2010 proti Čilu, nato pa nepozabno odločil finalno tekmo z Nizozemsko v Johannesburgu. Po golu v podaljšku je Iniesta padel na zelenico in začel jokati, prvi mu je v objem stekel Valdés.

"Tam sem spet videl ganjenega Iniesto, ki je jokal tako, kot dva meseca pred prvenstvom (na treningu Barcelone si je poškodoval stegensko mišico, op. a.), a tokrat od sreče. To je bila takšna sprememba, ki je ganila tudi mene. Da sem ga videl jokati od sreče po tem, ko je toliko trpel, mi je pomenilo toliko, kot bi sam zabil tisti gol, ali celo malce več," je kasneje priznal Valdés. Nihče solz ni mogel razumeti bolje kot ravno on.

"Nisem se mogel posloviti z igranjem nogometa kot bi mi bilo najbolj všeč, toda takšno je življenje in včasih je bilo v tem pogledu letos kruto do mene," je v poslovilnem pismu maja zapisal Valdés, ki je je že prej dejal, da si želi preizkusiti tudi "druge kulture". "V mojih mislih je le nostalgija po ljudeh, ki so mi pomagali priti do tukaj. Prosim, ne prenehajte me podpirati. Hvala, hvala in še tisočkrat hvala," je še dodal v pismu. V kako velike čevlje stopata, bo Claudiu Bravu in Marcu-Andréju ter Stegnu verjetno postalo jasno šele v naslednjih mesecih. Valdés bo do tedaj, upajmo, že našel svoj novi prostor pod soncem, kjer ga bodo morda znali ceniti bolj kot v Kataloniji. Oče in brat sta vedno verjela vanj. Vsaj njima se mu ne bo potrebno znova dokazovati.

"Oče je bil povsem prepričan, da ima Víctor vse potrebno, da bo nekoč profesionalec," se spominja brat Ricardo. "Nekega dne smo zapuščali La Masio, ko je imel Víctor trinajst let. Vrata na Camp Nou so bila odprta in šli smo notri. Mama je rekla: 'Kako lepo mora biti, ko igraš pred tem polnim stadionom!' Spomnim se, kot bi bilo danes, da je moj oče rekel: 'Nekega dne boš svojega sina videla, da bo branil ta vrata!' In pokazal ji je enega od golov." Zanimivo - debitiral ravno v tistem. Žal pa ga ob tem ni mogel spremljati njegov ded, ki je bil Valdésu velik vzor, a je umrl že letih, ko je igral za mladince. Bil je navijač Real Madrida in nekoč famozno izjavil, da bo "umrl", če bo kdaj videl svojega vnuka igrati proti Realu na Bernabéuu. Valdés se njemu v čast vedno prekriža pred, med in po tekmi ter pogleda v nebo. Tam je njegov ded, ki je, hočeš nočeš, moral spremljati zmagovite vnukove pohode skozi Madrid, celotno Španijo in Evropo.
Komentiraj
OBJAVI
Komentarji: 12
<< < | 1 | 2 | > >> Starejši naprej | Novejši naprej
ramlax 6.7.2014, 15:01 Prijavi komentar
Priznam, da mi je ta članek popolnoma spremenil mnenje o Valdezu. Nisem vedel za njegove osebne težave.
Satko 6.7.2014, 14:44 Prijavi komentar
Že res, da mu je bilo težko, samo takšna vloga je pač vratarja. Mislim, da bi bil hitro tiho, če bi probal biti v vlogi izvajalca 11-metrovke v kakšnem finalu (bog ne daj SP-ja ali LP) in zgrešiti (npr. Roberto Baggio v finalu SP-ja 1994, ko je zgrešil zadnji strel). Pri 11-metrovkah nihče ne krivi vratarja (zelo redko), ampak igralca. No konec koncev bi lahko že veliko prej končal kariero in užival v denarju , ki ga je dobil (nemalo) za to delo.
Disko Partizan 6.7.2014, 13:53 Prijavi komentar
Se strinjam s predhodnimi komentarji. Vrhunski članek!
Neroazzurr4 6.7.2014, 12:18 Prijavi komentar
Bravo Nogomania, članek ki je marsikateremu (čeprau si bo to težko priznau) spremenil mnenje o Valdesu in bo zdaj ga bolj spoštoval kot ga je do sedaj, tudi jaz sem med temi. In kakšen članek lahko spremeni mnenje? le dober članek in ta članek je vrhunski. Le tako naprej.
Dinho8O 6.7.2014, 11:43 Prijavi komentar
Vrhunski članek...pred naslednjim javnim kritiziranjem se naj javnost vpraša, kakšen pritisk nosijo na ramenih nogometaši. Spomnimo se enkeja, ki je klonil pod pritiskom javnost, padel v depresijo in storil tisto najhujše...vsi vemo kaj :/
sr4 6.7.2014, 11:05 Prijavi komentar
Vsaka čast vsakmu, ki mu uspe igrat za tako velik evropski klub. Dober vratar se pokaže skozi konstantno branjenje in posledično se mu tut kaksna napaka oprosti. Mislm da je valdez dokazal da spada med dobre vratarje
chelseaCFC 6.7.2014, 10:56 Prijavi komentar
Odličen članek, ko to preberš se ti Valdes kar malce zasmili
time flies like an arrow fruit flies like a banana 6.7.2014, 10:37 Prijavi komentar
dor člank, lp
cfc007 6.7.2014, 10:03 Prijavi komentar
Top članek...več takih v bodoče
CFB-NKMB 6.7.2014, 09:56 Prijavi komentar
Vsak golman ima svoj feler.. Njegovi so bili pač izleti in skoki v prazno. Glede na to, da se že celo kariero počuti zapostavljenega, manj spoštovanega od soigralcev, se bojim, da bi ga znala na koncu kaka psiha opolnoma uničiti.. Je delal napake, je reševal ekip. Žal je tako, da če napadalec ne da gola, ga bo pa pač dal na naslednji tekmi. Če pa golmnan dobi gol, pa je udaru kritik iz vseh strani. Nehvaležno delo sploh če psiha ni stabilna.
<< < | 1 | 2 | > >> Starejši naprej | Novejši naprej
OGLAŠEVANJE