Jože Pepevnik   4. april 2014
Zlata osemdeseta Athletic Bilbaa

Bilo je nekoč v Baskiji

Oči španske nogometne javnosti so trenutno uprte v troboj za naslov državnega prvaka. Atletico je letos enakovreden tekmec Realu in Barceloni, boj za naslov pa ni bil vedno zgolj stvar Madrida in Barcelone.
SORODNE NOVICE
Barcelona malo umirila napetos...
20.8.2017 | Evropske lige
Če želite Messija, se znebite ...
20.8.2017 | Evropske lige
Chelsea in Atletico blizu dogo...
20.8.2017 | Evropske lige
Video: Oblak rešil remi
20.8.2017 | Evropske lige
Seri na poti v Barcelono?
20.8.2017 | Evropske lige
Po Gabrielu še Murillo
19.8.2017 | Evropske lige
(foto: Getty Images)
Prvo polovico osemdesetih let prejšnjega stoletja so zaznamovale velike družbene spremembe na globalnem nivoju. Spreminjal se je tudi nogomet: na sceno je stopil Diego Armando Maradona, zgodila se je tragedija na Heyslu, pred njo pa dominacija angleških klubov v pokalu državnih prvakov. V Španiji, ki je gostila svetovno prvenstvo leta 1982, pa je v tistem času eno izmed svetlejših obdobij v svoji bogati zgodovini doživljal prav klub, zgrajen na angleških temeljih in navsezadnje z angleškim imenom: Athletic Club.

Ko govorimo o Athletic Bilbau, kot je ta klub sicer poznan širši javnosti, ne začnemo na začetku, pri ustanovitvi. Tudi ne govorimo zgolj o letošnji sezoni. Prva in zadnja stvar, alfa in omega Athletica je njegova klubska politika. Če niste Bask ali potomec Baskov, ne morete igrati za ta klub. Tako je vse od leta 1912, ko so se vodilni možje Athletica po štirinajstih letih obstoja odločili, da lahko klub ne le preživi, temveč tudi enakopravno tekmuje in napreduje zgolj z domačimi nogometaši. Slogan Con cantera y afición, no hace falta importación (Z domačimi igralci in podporo ni potrebe po tujcih) je skozi desetletja postal nekakšen neuradni moto kluba, ki je ob madridskemu Realu in Barceloni eden izmed treh klubov, ki nikdar niso izpadli iz španske prve lige. Baskija je bila v začetkih nogometa na Iberskem polotoku zibelka mnogim talentom. Na olimpijskih igrah v Antwerpu leta 1920 je 14 izmed 20 španskih reprezentantov prihajalo iz te pokrajine, med njimi tudi "Pichichi" Aranzadi, po katerem je španska nogometna zveza kasneje poimenovala nagrado za najboljšega strelca lige. Nogometni talentiranosti Baskov so dobršen del 20. stoletja pomagala tudi stara pravila, ki so vsakemu klubu v španski ligi dovoljevala imeti v ekipi zgolj tri tujce. V petdesetih in šestdesetih letih sta tako Real Madrid kakor Barcelona našla način zaobiti to pravilo z dvojnimi državljanstvi za igralce, kot so bili José Santamaría, Alfredo Di Stefano, Ferenc Puskás in László Kubala. V Bilbau so ostali zvesti svojim načelom tudi takrat, ko jih je Francova centralistična oblast preimenovala v špansko različico imena (Atlético Bilbao), sicer pa v drugi polovici prejšnjega stoletja uspehov v takšni meri niso ponovili, pa čeprav so v zadnjih desetletjih "baskovsko pravilo" naredili precej ohlapnejše kot je bilo včasih.

Sedemdeseta so bila pomembno obdobje za klub iz baskovske prestolnice in hkrati temelj uspehov nekaj let kasneje. V letu 1971 so v bližnji Lezami odprli klubsko nogometno šolo, baskovsko različico madridske La Fabrice ali katalonske La Masie. Potezi, ki se je Bilbau obrestovala dobrih deset let kasneje, je sledil še en osvojen pokal Generalisima v letu 1973. Dve leti kasneje je general Franco umrl in ponosni ter separatistični Baski so svojemu ljubljenemu klubu spet nadeli ime Athletic. To obdobje je zaznamoval José Ángel Iribar, legendarni vratar Athletica, ki mu s 614 nastopi še danes pripada rekord odigranih tekem za rdeče-bele. Iribar je bil udeležen tudi pri enem izmed najbolj simbolnih trenutkov v klubski zgodovini, ko je v baskovskem derbiju proti Real Sociedadu decembra 1976 na igrišče družno z nasprotnim kapetanom Ignaciom Korbarrio prikorakal z Ikurriño, zastavo Baskije. To je bil prvi javni prikaz te zastave po Francovi smrti in nekako simbolno se je takrat ne le za Bilbao, tudi za Sociedad, začelo eno izmed lepših klubskih obdobij.
Athletic Bilbao
(foto: Getty Images)

Athletic Bilbao je v letu 1977 nastopil v finalu pokala UEFA in po enajstmetrovkah izgubil proti Trappatonijevemu Juventusu, proti vrhu španske prve lige pa znova zakorakal na prelomu desetletja. V poletju 1981. leta so v Bilbau dvakrat zadeli v polno. Legendarnega Iribarja je zamenjal več kot dostojni naslednik Zubizarreta, na klop prve ekipe pa se je usedel takrat zgolj 31-letni Javier Clemente. Vodstvo baskovskega ponosa je mesto glavnega trenerja Clementeju ponudilo na podlagi dobrih rezultatov, ki jih je ta dosegel z Baskonio, eno izmed Athleticovih filial, ter drugo ekipo Athletica. Tudi pred več kot tridesetimi leti je bila zaposlitev mladega trenerja brez prvoligaških izkušenj pogumna in tvegana odločitev, a klubskim veljakom se je še kako posrečila.
V sezonah 1980/81 in 1981/82 je dva zaporedna naslova španskega prvaka osvojil Real Sociedad, do tega dne sta to še vedno edini prvenstveni lovoriki za klub iz San Sebastiana oz. Donostie. Motivirani z uspehom svojih sosedov in vodeni s strani avtoritativnega Clementeja so nogometaši iz Bilbaa v prvi sezoni pod vodstvom novega trenerja (1981/82) takoj izboljšali uvrstitev iz sezone poprej za pet mest, z devetega na četrto. Izkušnjam s strani centralnega branilca Andonija Goikoetxee in napadalca Daniela Ruiza "Danija" je Clemente dodal mladost Andonija Zubizarrete, Santiaga Urkiage, Miguela De Andresa, Ismaela Urtubija in Estanislaa Argotea ter sestavil eno izmed najkompaktnejših ekip v zgodovini španske Primere. Sistem 3-4-1-2 z dvema defenzivnima vezistoma in t.i. liberom so mnogi označili za nazadnjaški in preveč obrambno nastrojen, a Clemente je vedel, kaj ima na razpolago: fizično močne in vzdržljive Baske, ki jim je agresivna igra na meji prekrška odgovarjala. Prvenstvo je bilo v sezoni 1982/83 osvojeno s točko naskoka nad madridskim Realom (po današnjem točkovanju bi imel Athletic tri točke prednosti) in Bilbao se je veselil prvega naslova po sezoni 1955/56, po skoraj treh desetletjih.

Sezona 1983/84 je bila za baskovski klub še boljša, hkrati pa ena izmed tistih, ki jo ljubitelji nogometa v Španiji pomnijo še danes. Čeprav je v obeh šampionskih sezonah Athletica v osemdesetih madridski Real osvojil drugo mesto, je tisto glavno rivalstvo omenjenih sezon pripadlo baskovsko-katalonskemu obračunu med Athleticom in Barcelono. Španski časopisi so bili posredniki strupenih puščic, ki so letele iz Baskije v Katalonijo in obratno, še preden sta ekipi prvič v sezoni stopili na zelenico. Trener Barcelone, Argentinec Cesar-Luis Menotti, je Bilbao obtoževal grobe in neatraktivne igre, Clemente je vračal tudi z žalitvami na osebni ravni. V tistem času je bila sicer katalonska ekipa v Španiji poznana kot tehnično zelo dobra, a fizično, predvsem pa psihično šibka, kar bi naj bil glavni razlog za neuspešne naskoke na naslov, katerega so čakali že skoraj desetletje. Kritike, ki torej niti slučajno niso veljale za takratno zasedbo Athletica.

V prvem medsebojnem obračunu je septembra 1983 Barcelona nadigrala Athletic in ga premagala s 4:0, sredi drugega polčasa pa je stopil na sceno "Mesar iz Bilbaa". Andoni Goikoetxea je brutalno zrušil Maradono in Argentinca zaradi potrganih ligamentov v levem gležnju oddaljil z igrišč za tri mesece. "Mali zeleni" se je vrnil pravočasno za nov obračun z Athleticom, tokrat v Bilbau. Dobil je svoje zadoščenje, Barça je v derbiju, znova polnem grobe igre in živčnosti, zmagala z 2:1, Maradona pa je dosegel oba zadetka. Kasneje se je izkazalo, da se je na igrišče vrnil prehitro, bolečine v ne popolnoma zaceljenem gležnju so omejile njegovo število nastopov do konca sezone in Barcelona je prvenstveni maraton spet izgubila. Athletic je s serijo dobrih rezultatov v drugi polovici sezone zmagal z enakim številom točk kot Real Madrid, a z boljšim razmerjem v medsebojnih tekmah. Bilbao je imel naslov prvaka spet v svojih rokah, želel pa je še več.
Javier Clemente
Javier Clemente je pomagal pisati najlepša poglavja v zgodovini Athletica. (foto: Getty Images)

5. maj 1984 in spopad Athletica in Barcelona na polnem Santiago Bernabeuju v finalu kraljevega pokala sta šla v zgodovino zaradi enega izmed najsramotnejših dogodkov v španskem nogometu. V tednih pred tekmo sta v verbalnem obračunu prednjačila Maradona in Clemente, povod za še večjo živčnost pa sta bili sporni odločitvi španske nogometne zveze. Prvotno kazen 18 tekem za Goikoetxeo zaradi grobega štarta nad argentinskim virtuozom s septembrskega derbija je več kot prepolovila, v zaključku sezone pa Maradoni zaradi rdečega kartona proti Espanyolu namenila le eno namesto predvidenih dveh tekem kazni. Poteza, ki so jo Baski in Clemente seveda razumeli po svoje. Pokalni finale z malo priložnostmi in lepega nogometa so zaznamovale provokacije, vse pa je eskaliralo po zadnjem sodniškem žvižgu, ko je Maradona, frustriran zaradi udarcev in poraza, napadel baskovske igralce ter sprožil vsesplošni pretep. Pretep, v katerem so sodelovali prav vsi nogometaši, oba strokovna štaba ter tudi na desetine navijačev, ki so vdrli na teren. Kar šestdeset ljudi je moralo po sramotnem in športa nevrednem dogodku poiskati zdravniško pomoč. Athletic je sicer slavil z 1:0, strelec je bil Endika z golom v 13. minuti, a zadnja dvojna krona Levov je ostala v spominu predvsem po nenogometnem dogajanju.

Letos mineva trideset let od sezone 1983/84, trideset let od zadnjih lovorik za Athletic Bilbao. V letih po omenjeni sezoni je Athletic doživljal velike spremembe, od menjav trenerjev in tudi generacij. Na vrh španske Primere se več ni vrnil, kaj takega (ali celo štirje zaporedni naslovi dveh klubov iz Baskije, kot se je zgodilo takrat) bi bilo danes, v nogometu globalizacije, marketinga in televizijskih pogodb, nepojmljivo. A še bolj nepojmljivo bi bilo pričakovati, da bi se pri Athleticu zaradi rezultatskih ciljev odpovedali tistemu, na kar prisegajo. Na neskončen izvir baskovskega nogometnega talenta, na svojo cantero. Ta bo, tako pravijo v Bilbau, živela večno. Lovorike in prva liga gor ali dol.
Athletic Bilbao
(foto: Getty Images)

Komentiraj
OBJAVI
Komentarji: 17
<< < | 1 | 2 | > >> Starejši naprej | Novejši naprej
TB91 3.5.2014, 14:43 Prijavi komentar
Edini zanimiv španski klub, ostalo kar ima veze s španskim nogometom je en sam dolgčas
SezonskiNavijac 5.4.2014, 22:32 Prijavi komentar
Odličen članek, kaj tako veličastnega sem prebral pred dolgimi tremi tedni, ko sem bil še goreč navijač Manchester Citya!:) Mia san mia Lp
Domen128 4.4.2014, 23:27 Prijavi komentar
Lep članek ja :)
Red-Devil 4.4.2014, 20:13 Prijavi komentar
Super clanek.. Se kakega podobnega morda se iz Italije,Nemcije,Anglije...
Raul artista siempre madrista 4.4.2014, 19:53 Prijavi komentar
Raul artista siempre madrista 4.4.2014, 19:53 Prijavi komentar
Pravis ko je bil cas vrednot, ki jih Katalonci ne premorejo?:)
piksi 4.4.2014, 13:27 Prijavi komentar
Sem kar bral in bral,v srcu sem čutil,čas ko je nogomet še bil nogomet,ko so lahko ekipe tudi z manjšim proračunom konkurirale ostalim,ko ni bilo dominacije dveh ekip ali celo ene,ko še ni bilo tako nepravično razdeljenega denarja,v čas ko je tudi v Jugo ligi Vojvodina lahko bila državni prvak,potem ko je ravno prišla iz druge lige,v čas ko je vsaka ekipa na planetu lahko imela samo 3 tujce,to je bil čas,nekakšnih drugačnih vrednot,kjer je klub moral ekipo zgraditi,ne pa kupiti kot sedaj,čas ko se ni bilo tajkunov in šejkov,čas ko so igralce dobivali še skoraj normalne plače.Tega ne bo nikoli več,ostane nam samo še lep spomin.
retropil 4.4.2014, 13:16 Prijavi komentar
Za Baske je najvišja čast igrati za Athletic Club de Bilbao.
UNHOLY CULT 4.4.2014, 13:04 Prijavi komentar
zakaj le,ker jim ponavadi evropski velikani pokupijo te dragulje,se ti ne zdi
retropil 4.4.2014, 12:38 Prijavi komentar
Unholy zakaj čez 15 let? Trenutno so 4. v španski ligi, če se ne motim, ekipo imajo pa sestavljeno iz nekaj izjemnih mladih igralcev. Morda že v letu ali dveh...
<< < | 1 | 2 | > >> Starejši naprej | Novejši naprej
OGLAŠEVANJE