Miran Zore   24. april 2014
Robert Enke: v spomin in opomin

Tudi oni so le ljudje

Robert Enke je vse do zadnjega skrival depresijo, ki ga je pognala na železniške tire. Duševne težave skrivajo mnogi. FIFPro je ugotovil, da znake depresije in anksioznosti kaže četrtfina profesionalnih nogometašev!
SORODNE NOVICE
Nov spodrsljaj Bayerna
22.9.2017 | Evropske lige
Agentu za zahvalo poklonil fer...
22.9.2017 | Evropske lige
Ne sanjam več o Realu
22.9.2017 | Evropske lige
Dortmund nazaj na vrh
20.9.2017 | Evropske lige
Največji ameriški biser pri We...
20.9.2017 | Evropske lige
James blestel v prvi enajsteri...
20.9.2017 | Evropske lige
(foto: Getty Images)
Deseti november leta 2009 je bil v vasi Empede, v neposredni bližini Hannovra, povsem običajen dan. Tudi pr Enkejevih, po selitvi lokalnega umetnika Jacquesa Gassmana, ki jim je tudi prodal svoje posestvo, najbolj znanih prebivalcih tega majhnega kraja. Teresa Enke je s posvojenko Leilo tistega popoldneva obiskala zdravnika, Robert Enke pa naj bi se na treningu, prostovoljno naj bi opravil kar dva, zadržal do 19. ure. Enke je namreč želel nadoknaditi zamujeno, potem ko več tednov ni branil, ker naj bi imel težave s skrivnostnim virusom. Ura je odbila 19.15 in nato 19.30, Enkeja pa še vedno ni bilo na spregled. Teresa ga je skušala priklicati na njegov mobilni telefon, a zaman. Njegova številka je bila nedosegljiva.

Minute negotovosti so se vlekle kot ure, Teresa pa ni več zdržala. Poklicala je trenerja vratarjev Hannovra Jörga Sieversa. "Kako, kje je Robert? Danes nismo imeli treninga," je Sieversov glas kot britev zarezal v Teresino uho. Sievers je, takoj ko je odložil, želel poklicati Enkeja. Dvajset let njegovih izkušenj s profesionalnimi nogometaši, kadar so ga pač klicale njihove žene, mu je dalo slutiti, kje bi Enke lahko bil. Teresin klic agenta Jörga Neblunga, Enkejevega agenta, prijatelja, družinskega zaupnika in botra njegovi hčerki, je bil klic iz obupa. "Takoj odidi v njegovo pisarno in poglej, če je kje pustil poslovilno pismo," je dejal Neblung.

"Draga Teresa…" Pismo je res bilo tam. Robert Enke je 10. novembra 2009 Nemčijo zavil v črno. Bridko, na železniških tirih, je namreč končal svoje mlado življenje, star komaj 32 let. Enke je s svojim samomorom presenetil Nemčijo in sprožil veliko vprašanj. Le njegov najbližji so namreč vedeli za njegov dolgoletni interni boj s samim seboj. Enke je že nekaj let bolehal za depresijo, ki se ga je prvič oklenila leta 2003.

Čeprav ga je panika grabila že leta 1999, ko je le uro po podpisu pogodbe z Benfico (zanjo je igral tri leta in Lizbono močno vzljubil) želel nazaj domov, je imel Enke vse do novembrske pokalne tekme (tedaj že v dresu Barcelone) proti tretjeligašu Noveldi (na kateri je vendarle dobil prednost pred tedaj že vzpenjajočim se Victorjem Valdesom) pred boleznijo bolj ali manj mir. Ker je branil slabo in je Barcelona izgubila, se je Enke znašel na udaru kritik. Posebej neprizanesljiv je bil kapetan Barcelone Frank de Boer, trener Louis van Gaal pa je ostal avtoritativno hladen. Po eni sami samcati slabi tekmi se je Enke tako zlomil. Konec. Tema. Strah. Naposled je, potem ko se je prestrašil tudi glasnega Carigrada (kratek čas je bil posojen Fenerbahčeju), pristal v drugi španski ligi, na Tenerifih, in za desetino Barcelonine plače, tedaj že kot reprezentančni potencial, začel znova. Pozabljen od vseh, na klopi za rezerve. Toda znova srečen.
Robert Enke
 

"Robert je bil poseben človek. Težko si ugotovil ali je vesel ali žalosten," se nekdanjega soigralca spominja Victor Valdes. Robert Enke nikoli ni bil rad v središču pozornosti, v njegovi biografiji "Prekratko življenje: tragedija Roberta Enkeja" piše Ronald Reng. Enke se ni znal zabavati, prijateljev je imel le peščico. Zaupal je enemu samemu, Marcu Villi, nekdanjemu soigralcu v Gladbachu. Domači kavč, psi, mačke, konj in Teresa so bili ob nogometu, zaradi katerega tudi, ko je bilo najhuje, nikoli ni pristal na klinično zdravljenje svoje bolezni, njegova največja sprostitev. Enke je v resnici že dolgo ustrezal praktično vsem indikatorjem depresivne osebe. Kazal je namreč spremembe v mišljenju (problemi s koncentracijo, odločanjem, raztresenost, pesimizem…), emocijah (žalost, apatičnost, utrujenost…), vedenju (umik iz družbe, pomanjkanje apetita, neproduktivnost) in tudi fizičnem blagostanju (kronična utrujenost, nemir, vznemirjenje).

Depresija je pri njem v za širše okolje zaznavni obliki, Enke je bil namreč negotov praktično vso svojo kariero, zares izbruhnila le dvakrat. Prvič na prelomu iz leta 2002 v 2003, drugič (in žal tudi zadnjič) pa leta 2009. Natančneje, novembra 2009. V novice o Enkejevi nenadni smrti so mediji tedaj vztrajno zapisovali, da je reprezentančnega vratarja dotolklo žalovanje za leta 2006 preminulo hčerko, ki se je rodila s srčno napako. A kot piše Reng in pojasnjuje Teresa Enke, je drugi val depresije pravzaprav sprožila pokalna katastrofa Hannovra (k slednjemu se je preselil leta 2004 in pri njem vztrajal vse do smrti) proti nižjeligašu Trierju. Enke se po pokalni blamaži ni nikoli več pobral. Sledilo je sosledje različnih dogodkov in faktorjev, ki so dokončno načeli njegovo psiho. Enke se je, kot je po njegovi smrti razkrila njegova žena, bal, da bi z javnim razkritjem bolezni izgubil vse: družino, nogomet in svoje življenje. "Na reprezentančnem zboru v Kölnu se je vozil naokoli in opazoval, kje bi bilo najbolje končati svoje življenje," je zapisal Reng.

Nemški mediji so nekaj mesecev pred Enkejevo smrtjo postali sumničavi. Vedno, tudi tedaj, ko je selektor Joachim Löw opravljal praktično zadnjo selekcijo za svetovno prvenstvo v Južni Afriki, je Robert Enke zapravil svojo priložnost, da dokončno postane prvi vratar Nemčije. Tokrat naj bi ga načel virus, v resnici pa je Enke, ki je sicer vse do zadnjega (menda značilno za zadnji stadij pred samomorom) kazal znake izboljšanja, že bredel globoko v depresiji, ki v nogometu sploh ni redek pojav.
Robert Enke
 

Kritičen je vsak četrti nogometaš
FIFPro, združenje več kot 65.000 profesionalnih nogometašev z vsega sveta, je nedavno postreglo s šokantnimi podatki. Dr. Vincent Goutterbarge, vodja medicinskega oddelka pri omenjeni organizaciji, se je namreč podpisal pod zanimivo raziskavo (preučeval je 180 nogometašev iz šestih držav) "Psihičnih in mentalnih bolezni na področju profesionalnega nogometa", ki razkriva, da kar 26 odstotkov aktivnih profesionalnih nogometašev kaže znake depresije in anksioznosti. Vključno z nogometaši, ki so že končali kariere, ti so za duševne bolezni tudi bolj dovzetni, se številka povzpne na 39 odstotkov!

"V nasprotju s splošnim prepričanjem ima življenje profesionalnega nogometaša tudi temne plati," ugotavlja dr. Goutterbarage. Robert Enke je tako zgolj eden od mnogih (kritičen je vsak četrti) nogometašev, ki jih je pod vplivom enormnega pritiska, kot rednega spremljevalca profesionalnega nogometa, v svojo pest ujela depresija, sicer nasploh najpogostejša duševna motnja. Drugi še svež in prav tako tragičen je primer Garyja Speeda.

Depresija med profesionalnimi nogometaši žal kljub mnogim znanim primerom še vedno ostaja tabu tema. O njej so, podobno kot o homoseksualnosti med nogometaši, doslej spregovorili večinoma le že upokojeni nogometaši. Denimo Sebastian Deisler, pred leti označen za novega Günterja Netzerja, ki je svojo obetavno igralsko kariero zaključil že pri sedemindvajsetih. Izpovedal se je v svoji knjigi "Sebastian Deisler: povratek v življenje".

Nihče ne ve natančno, zakaj
Izpovedati se je želel tudi Enke. Z Ronaldom Rengom sta se dogovorila, da bo slednji po koncu kariere po vzoru Sebastiana Deislerja napisal Enkejevo biografijo. Enke je želel depresijo namreč premagati tudi tako, da si je po nasvetu psihiatra, ki mu je predpisoval antidepresive, kar se da natančno strukturiral vsakdan. Med drugim je pisal tudi dnevnik. Rengu je zato obljubil "podroben material" in ga vse do svojega bridkega konca tudi zbiral. Biografija Roberta Enkeja je naposled izšla leta 2012. Postala je instant prodajni hit in pobrala več nagrad.

Enkejeva biografija je predvsem zaradi Enkejevega samomora v resnici precej več kot zgolj običajen popis kariere uspešnega profesionalnega nogometaša,  Skromni Robert Enke je bil namreč vse kaj drugega kot to. Robert Reng ob pristanku in pomoči Enkejevih najbljižjih in ljudi, s katerimi je Enke sodeloval in se srečeval skozi kariero, pomaga predvsem razumeti. A ne razlogov (teh verjetno ne pozna nihče), ki so Enkeja pahnili na železniške tire, temveč pomaga predvsem razumeti življenje depresivnega nogometaša, ki kljub vsej slavi in bogastvu ter družinski sreči ne more dobiti notranjega boja. Bolje rečeno, misli, da ga ne more. 

"Nerealno bi bilo pričakovati, da bodo depresijo zdaj ljudje pa kar razumeli, morda pa bo ta knjiga depresivnim ljudem pomagala, da jih bo družba lažje razumela," zaključuje Reng, ki je z avtobiografijo Roberta Enkeja brez dvoma zrušil splošni mit profesionalnih nogometašev in nogometnih milijonarjev kot nezlomljivih "šovmenov" in junakov. Tudi nogometaši so namreč le ljudje.
Robert Enke pokončna
 
Komentiraj
OBJAVI
Komentarji: 11
<< < | 1 | 2 | > >> Starejši naprej | Novejši naprej
Given 24.4.2014, 23:27 Prijavi komentar
Enke :( Dober človek in vzor mladim. Počivaj v miru, legenda.
time flies like an arrow fruit flies like a banana 24.4.2014, 18:49 Prijavi komentar
zanimiv člank, lp
Neroazzurr4 24.4.2014, 18:14 Prijavi komentar
Pri profesionalnih vratarjih je tako da četudi imaš talent na mestu, pa nimaš trdnega karakterja si nula, nič ti ne pomeni talent.
matej1111 24.4.2014, 15:52 Prijavi komentar
Uh, hitro se ti lahko v življenju obrne, še posebaj če gre za tekmovanje. Danes te imajo za največjega, jutri te že pljuvajo. Kateri ni dovolj močn lahko hitro pride do zloma. Jap, nogomet že dolgo ni samo šport.
ViscaCatalunya 24.4.2014, 15:48 Prijavi komentar
Troll dj nared nam uslugo pa si dj en velik samar. Idiot...
~88~ 24.4.2014, 15:47 Prijavi komentar
Depresija je bolezen, ki nastane zaradineravnovesja u možganih in ni znak šibkosti ali lenobe in je nemoremo odpravit le s trdno voljo...
Dinho8O 24.4.2014, 15:15 Prijavi komentar
Če se človek ne zna sprostit, si je pač sam kriv, da pade v depresijo...razen če je to bolezen, da se razume.
float like a butterfly sting like a bee 24.4.2014, 15:09 Prijavi komentar
Troll js sm se naucu neki,ko si zdrav imas 100zelja,ko si bolan pa eno samo....hocm ti rec,denar je pomemben za zivljenje,brez denarja ne gre..ampak v primerjavi zdravjem denar postane navadn kos papirja.ce dam sebe za primer,js vecjih denarnih tezav nimam ampak vsak bozji dan se borim z boleznijo ki jo bom meu do konca zivljenja vrjetno.cenite zdravje,biti zdrav ni privilegij,ampak dar...usi smo krvavi pod kozo,tud nogometasi ki jih spremljamo vsak dan prek medijev
tinjakuz7 24.4.2014, 15:01 Prijavi komentar
Dobr clanek!
jankoslav 24.4.2014, 14:50 Prijavi komentar
Ja a je res samo denar pomemben? Če bi štel le denar bogati ne bi bili bolni, pomisli malo
<< < | 1 | 2 | > >> Starejši naprej | Novejši naprej
OGLAŠEVANJE