Smiljan Kuhar   24. januar 2014
Predstavljamo: razvpiti St. Pauli

St. Pauli: pirati iz Hamburga

Pank, solidarnost in nogomet. St. Pauli je malce drugačen nogometni klub. Pravzaprav je zelo poseben. Kako zelo, bralcem Nogomanie razkriva Nick Davidson, avtor prihajajoče knjige o tem unikatnem klubu iz Hamburga.
SORODNE NOVICE
Omladič obstal pred vrati Bund...
29.5.2017 | Evropske lige
Trofeja in potem huda poškodba
28.5.2017 | Evropske lige
Dortmund končno osvojil pokal
27.5.2017 | Evropske lige
Biser Leipziga prva želja Klop...
27.5.2017 | Evropske lige
Aubameyang bi rad proste roke
26.5.2017 | Evropske lige
Omladič še goji upe
25.5.2017 | Evropske lige
(foto: Getty Images)
FC Sankt Pauli je nogometni klub z rdeče ulice v Hamburgu, s predsednikom transvestitom. Ulice naseljene s pankerji, zvodniki in prostitutkami. Klub, ki ga vodijo anarhisti združeni pod piratsko zastavo. Tako nekako je klišejsko opisan eden izmed najbolj unikatnih nogometnih klubov v Nemčiji - drugoligaš St. Pauli. 

Bilo je v sredini osemdesetih let, ko se je v hamburški četrti Sankt Pauli rodil istoimenski nogometni kult. Klub, ki je sicer obstajal že od leta 1910, resnejših uspehov na nogometnih igriščih ni dosegal, svoj sloves si je zgradil onkraj zelenic. Navijači, ki so mimogrede tudi lastniki kluba, so se opredelili za t.i. levičarje in so močno nasprotovali slehernim desničarskim aktivnostim. Zavzemali so se za enakopravnost: homofobija, seksizem, fašizem in rasizem zanje niso obstajali. Pankovska scena, ki je zaživela s Sex Pistolsi v sredini sedemdesetih let, je med njimi pustila velik pečat. Osnovno navijaško bazo namreč še vedno predstavljajo pankerji in anarhisti, neuradna zastava (lobanja in kosti) pa simbolizira piratstvo, ki je to mestno četrt pristaniškega Hamburga v preteklosti precej zaznamovalo.

"Klub kot je Sankt Pauli je fenomen. Da obstajajo takšni navijači, je nekaj fascinantnega. Njihova prepričanja, ki bazirajo na tem, da ni nobenih razlik med ljudmi, so zanje enaka končnemu rezultatu tekme ljubljenega kluba," nam je povedal Nick Davidson, ki je svojo zaljubljenost v Sankt Pauli opisal v knjigi Pirates, Punks & Politics – Falling in love with radical Football club (Pirati, pankerji in politiki – Zaljubljenost v radikalni nogometni klub: Sankt Pauli), ki bo izšla v kratkem. Tudi sam, kot Anglež, ni bil vedno pristaš omenjenega kluba. Toda po letu 2007, ko se je prvič odpravil na Millerntor, dom Sankt Paulija, je zanj obstajal samo še en klub. Prepričala ga je strast, ki jo navijači gojijo do kluba, ta pa seveda ni edina njihova vrlina. Visoko na lestvici vrednot je tudi solidarnost.

"Nedolgo nazaj se je več kot deset tisoč navijačev po tekmi odpravilo podpirat begunce iz Lampeduse in jim izkazalo svoje sočutje," postreže z eno od zanimivosti. Sankt Pauli je unikat že zaradi tega, ker so lastniki kluba navijači. To seveda ne pomeni, da ni tenzij med tistimi, ki vodijo klub in tistimi, ki vodijo navijanje. Seveda, za klub. Jabolko spora je bila predvsem komercializacija, ki pa ji, tudi zaradi nasprotovanja navijačev, v klubu še vedno niso povsem podlegli. "Sankt Pauli je bil v preteklosti kritiziran, ker naj bi postal zgolj znamka, pod katero se opredeljujejo posamezni ljudje. Postal je simbol za levičarstvo. To je morda res, toda pravi navijači Sankt Paulija podpirajo klub iz tistih pravih razlogov, ne zaradi prepoznavnosti," pravi Davidson, ki dodaja: "Če si bil ponoči oblečen v barve Sankt Paulija in si na ulici naletel na nekoga, ki je imel bolj desničarsko prepričanje, se pretepu skorajda nisi mogel izogniti."

Podobno, kot je praksa med navijači, imajo tudi ultrasi Sankt Paulija prijateljske vezi z drugimi navijači. Mednje štejejo predvsem navijače italijanske Ternane, izraelskega Hapoela, irskega Bohemiansa, angleškega Bristola in škotskega Celtica. Prav s slednjimi jih druži pravo partnerstvo, ki prav tako sega v začetek pestrih osemdesetih let. Sven Brux, zdaj šef varnosti na stadionu Millerntor, pred leti pa nekakšen svetovalec navijačev, je bil član skupine navijačev, ki je obiskala Park Head (stadion Celtica). "Takrat je vzpostavil povezave med obema skupinama, ki obstajajo še dandanes. Kot zanimivost naj povem, da se vsako leto 29. marca odvija t.i. Sankt Pauli - Celtic zabava, ki ohranja močno vez med navijači," pravi Davidson.
St. Pauli
(foto: Getty Images)

Seveda pa tudi v tem primeru ne gre brez rivalstev. Laično razmišljanje kot največjega rivala ponuja soseda, HSV. Toda temu ni tako. "Hansa Rostock," pove naš sogovornik, ki takoj pohiti z razlago. "Baza navijačev Hanse je desničarska, kar je že samo po sebi razlog za rivalstvo. V preteklosti je bilo kar nekaj incidentov med obema navijaškima skupinama. Toda pred časom so izpadli v nižjo ligo in derbija že en čas ni bilo," pravi. S Hanso je povezana tudi ena od anekdot, ki nam jo zaupa avtor v Nemčiji težko pričakovane knjige. Pred leti so navijači Sankt Paulija namreč bojkotirali tekmo proti Hansi. Razlog za takšno odločitev je bila prepoved vstopa navijačem Hanse. "Pokazali so solidarnost, ostali pred stadionom in tekmo poslušali po radiu. To je bilo dejanje podpore v boju proti oblastem. To je tista solidarnost. Čeprav so bili največji rivali, so se v tem primeru postavili na njihovo stran," razloži Nick.

Posebnih ritualov navijači kluba pred srečanji nimajo. Najbolj znan lokal, ki je pred tekmo napolnjen do zadnjega kotička, je Jolly Roger, medtem ko sedež navijačev predstavlja gostišče Fanladen. "Poleg navijaške cone, kjer si lahko kupite vse vrste artiklov, si je vredno ogledati tudi muzej Sankt Paulija, ki ga upravljajo navijači. Vzdušje po gostilnah pred tekmo je tisto pravo, sama pot do stadiona in vstop na slednjega pa ti kar požene kri po žilah," dodaja Davidson. Navijače pred tekmo v dokončno ekstazo spravi uvodna pesem na Millerntoru. Nogometaši namreč na igrišče pritečejo v spremstvu napeva Hells Bells legendarne skupine AC/DC. Domiselne koreografije so, tako kot AC/DC, absolutni "mus". "Človek ne more ostati ravnodušen ob takšnih prizorih," navdušeno razlaga Davidson.

Veliko nogometnih uspehov zelenica v Sankt Pauliju, kot že rečeno, ni doživela. Konec koncev je klub le sedemkrat doslej igral v elitni Bundesligi. Kljub temu pa znajo pri St. Pauliju vsako odmevnejšo zmago proslaviti na svojevrsten način. Nekoč so po zmagi nad Bayernom natiskali majice z napisom "Premagali svetovne prvake". Tudi to je tisto, kar dela Sankt Pauli tako poseben in unikaten. Uživanje v malenkostih. "Sankt Pauli ni ekipa, mi smo klub," pravi ena izmed pesmi hamburškega banda Swearing At Motorists. Davidson gre v tem primeru še dlje, saj pravi: "Mi nismo niti klub, smo skupnost." In to je čar, ki ga daje nogomet, še posebej v Sankt Pauliju. Tam stadion ni le prizorišče tekme, tam klub ni le ekipa, je precej več kot to. Je način življenja, je povezovanje v skupnost in vsakodnevno uresničevanje mota "eden za drugega". St. Pauli je več kot klub. Je, kot v svoji knjigi poudarja Davidson, fenomen
Komentiraj
OBJAVI
Komentarji: 15
<< < | 1 | 2 | > >> Starejši naprej | Novejši naprej
time flies like an arrow fruit flies like a banana 24.1.2014, 18:22 Prijavi komentar
res dor člank, lp
Dedek 24.1.2014, 16:26 Prijavi komentar
Zanimiv članek!
Red Devil 24.1.2014, 15:46 Prijavi komentar
Že od nekdaj so mi simpatični...mislim da tudi na Discoveryu je bil prispevek..
yyyeb 24.1.2014, 15:28 Prijavi komentar
zelo dober članek in zelo zanimiv klub. to je klub z dušo. za njih se navija tudi v peti ligi na zadnjem mestu.
1108 24.1.2014, 15:24 Prijavi komentar
uau ... i like :) članek in njihova prepričanja ... respect za to , in tko je tud treba ...usi smo ljudje
NKMB1960 24.1.2014, 15:03 Prijavi komentar
Dober članek. V bistvu zajema vse kar je potrebno o tem klubu vedet. Sam sem mnenja, da politika nima v navijaštvu kaj počet, še manj znotraj navijaške skupine oz. ultrasov, V odspredju bi moral biti klub, če ni, se udeležuj političnih manifestacij. In še to, osnove solidarnosti so znotraj vsake skupine, to bi lahko avtor članka kot tudi knjige lahko vedel. O določenih drugih izrazih, ki so uporabljeni pa samo to, edini navijači, ki so bazirani na fašistični ideji, so Lazijevi, seksizem med navijači je malo tako tako rečeno, ker če pogledate malo slike boste videli, da streljate mimo. Večina ulrasov verjetno ni naklonjena homoseksualnosti, a še to nisem prepričan, rasizem je bolj kot ne odvisen od slučaja, obstaja zelo malo skupin, ki bazirajo svoje prepričanje na rasni osnovi. Malo poglobljenega znanja o tematiki ne bi škodilo.
S.O.K.91 24.1.2014, 14:47 Prijavi komentar
Tudi v Sloveniji, jih dosti spremlja St.Pauli, vključno z mano. Odličen članek. Pred nekaj leti je CNN objavil podoben, in dodal da je eden izmed najbolj popularnih klubov na svetu z približno 11 milijoni privržencev.
L4ch3n_YNWA 24.1.2014, 14:08 Prijavi komentar
juventus... levičarska gibanja so znana da podpirajo škote v bitki za neodvisnost (za kar si celtic navijači, za razliko od rangers navijačev prizadevajo)
fcolj88 24.1.2014, 12:51 Prijavi komentar
mrš smrduhi!!!
juventus334 24.1.2014, 12:44 Prijavi komentar
super članek samo nekaj mi ni jasno.. kako so lahko povezani z celticom ki je tradicionalni irsko katoliški klub in politično gledan desen klub. to mi žal res ni jasno
<< < | 1 | 2 | > >> Starejši naprej | Novejši naprej
OGLAŠEVANJE