Jože Pepevnik   11. marec 2014
Zgodba Rasenballsport Leipziga

Na krilih rdečega bika

Po padcu berlinskega zidu in združitvi Nemčije se je Leipzig dvignil in se še vedno dviga na vseh področjih. Na obzorju je tudi nogometni vzpon. To pa gre marsikomu med Beneluksom in Odro pošteno v nos.
SORODNE NOVICE
Odhajam, to je dejstvo!
26.6.2017 | Evropske lige
Sanches pričakuje, da bo ostal
26.6.2017 | Evropske lige
V igri tudi Milan in Inter?
26.6.2017 | Evropske lige
Bo Šporar bil boj za obstanek?
25.6.2017 | Evropske lige
Forsberg sili iz Leipziga v Mi...
24.6.2017 | Evropske lige
Adler podpisal za Mainz
22.6.2017 | Evropske lige
(foto: Getty Images)
Leipzig je eno izmed najhitreje razvijajočih se nemških mest, ki ga v zadnjih letih redno lahko najdete na seznamih turistično najbolj zanimivih, kulturno raznolikih in za življenje prijaznih urbanih središč Evrope. Mirno lahko trdimo, da omenjeno mesto skupaj s celotnim vzhodnim delom države bolj ali manj hitro dohiteva zahodnonemška središča, a nogometno gledano je prepad med zahodnim in vzhodnim delom Nemčije še vedno ogromen. Od združitve obeh delov v skupno državo je v elitni Bundesligi zaigrala le četverica klubov s področja nekdanje Nemške demokratične republike: Hansa Rostock in Dynamo Dresden že v prvi skupni sezoni (1991/92) in nekajkrat kasneje, Energie iz Cottbusa pomnimo po prvem in zaenkrat edinem slovenskem trenerju v Bundesligi, Bojanu Prašnikarju, zgolj eno sezono pa je trajala bundesligaška avantura Lokomotive iz Leipziga. Od leta 2009 pa čedalje več prahu v tem mestu dviguje projekt, ki sliši na ime Rasenballsport Leipzig in za katerim stoji nihče drug kot avstrijski mogul Dietrich Mateschitz s svojim Red Bullom.

Avstrijski proizvajalec energijske pijače je želel vstopiti v nemški nogomet že leta 2006, a so tedaj to preprečili protesti navijačev kluba Sachsen Leipzig, ki so se sprevrgli tudi v nasilje. Tri leta kasneje je Red Bull našel primernejšo tarčo, petoligaša SSV Markranstädt iz predmestja Leipziga. Avstrijsko podjetje je brez večjega odpora lokalne skupnosti odkupilo klubsko licenco, spremenilo ime, grb in barve kluba ter preselilo novoustanovljeni klub na Zentralstadion (od leta 2010 znan kot Red Bull Arena), zgrajen za potrebe svetovnega prvenstva leta 2006. Nemški nogometni zakoni so Mateschitzu preprečili, da bi klub uradno preimenoval v Red Bull Leipzig, zato se je odločil za drugo pot. Imensko povezavo s podjetjem je obdržal z besedo Rasenballsport (travnati šport z žogo) oz. kratico RB. Vzdevek Red Bulls klub sicer javno uporablja na svoji spletni strani, uporablja ga tudi nemška nogometna javnost, tako da je v bistvu povsem jasno, kam pes moli taco. RB Leipzig = Red Bull Leipzig.

Cilji kluba so bili takoj jasno postavljeni: iz pete v prvo ligo v slabem desetletju in kasnejši naskok na igranje v Ligi prvakov. Leipzig, ki je brez bundesligaškega nogometa že dve desetletji, je nov klub sprejel z mešanimi odzivi. Navijači ostalih lokalnih in nekdanjih vzhodnonemških klubov so nanj začeli gledati s prezirom, prebivalci Leipziga pa so po anketi Leipziger Volkszeitunga izpred nekaj let novo investicijo podprli kar s tričetrtno večino. Delno je za to krivo pomanjkanje dobrega nogometa v polmilijonskem mestu. Lokomotiva iz Leipziga, naslednik prvega nemškega državnega prvaka iz leta 1903 in klub, ki je nekdaj sodeloval v evropskih tekmovanjih, se trenutno bori za obstanek v severovzhodni skupini četrtoligaške konkurence. Še slabša je bila usoda Sachsen Leipziga. Klub, ki ga je želel Mateschitz sprva spremeniti v Red Bullovo franšizo, je leta 2011 bankrotiral in prenehal obstajati. Kaj kmalu po Red Bullovem prihodu je postalo jasno, kateri klub ima v tem mestu najsvetlejšo prihodnost.
A preden so pri RB Leipzig sploh lahko začeli resno razmišljati o prihodnosti, so se morali spoprijeti s sedanjostjo in glasnim neodobravanjem, ki je začelo prihajati z vseh koncev in krajev države, ki je tako ponosna na svoj nogometni sistem.
Red Bull Leipzig
(foto: Getty Images)

V zagovor Red Bullovi investiciji lahko zapišemo, da se pri klubu iz Leipziga projekta niso lotili v stilu "nižjeligaša na steroidih". Ekipo gradijo postopoma, veliko denarja pa so investirali v zagon mladinske šole in svoj skavting. Talente iščejo ne le v vzhodnem delu Nemčije, temveč tudi v tujini, pri iskanju nogometašev za prvo ekipo pa niso zapravljivi. "Ne igramo Monopolyja," je v enem izmed intervjujev dejal Ralf Rangnick, od leta 2012 športni direktor pri Red Bull Salzburgu in hkrati pri RB Leipzigu. Rangnick je tudi človek, ki je v Salzburg pripeljal našega Kevina Kampla. "Kupujem zgolj nogometaše, ki bi jih kupil tudi z lastnim denarjem. Kdor ima denimo 28 let, ne pride v poštev. Iščemo mlade in uspeha lačne igralce," je filozofijo kluba iz mesta, poimenovanega po lipah, opisal Rangnick. Zaenkrat lahko o vzponu RB Leipzig zapišemo, da je hiter, ni pa meteorski. Resda so se že v svoji prvi sezoni uvrstili v četrtoligaško druščino, a nato tam prebili tri sezone, hkrati pa se tudi v nemškem pokalnem tekmovanju še nikdar niso uvrstili dlje kot v drugi krog. Lani so brez poraza pokorili četrtoligaško konkurenco, tudi letos so na dobri poti, da se iz tretje nemške lige prebijejo v 2. Bundesligo. Na tem mestu pa RB Leipzig vse bolj postaja trn v peti neškemu nogometnemu sistemu.

Klubski nogometni ustroj, kot ga pozna Nemčija, je oz. bi naj bil v zadnjem desetletju vzorčen primer skoraj idealne ureditve. Kvaliteten nogomet, polni stadioni, cenovno dostopne vstopnice, finančno vzdržna klubska politika in posledično klubski ter reprezentančni uspehina mednarodnem področju. Po mnenju mnogih model, ki ga predstavlja RB Leipzig, ne sodi v nemško nogometno ureditev. Eno izmed pravil v statutu DFB, na katero so nemški ljubitelji nogometa najbolj ponosni, je prav gotovo pravilo "50+1". To pravilo določa, da morajo člani kluba v vsakem trenutku imeti 51-odstotni delež lastništva, kar torej preprečuje kateremu koli posamezniku ali podjetju posest večinskega deleža. RB Leipzig tega pravila sicer vsaj direktno ne krši. Klub ima vzpostavljeno članstvo, ki pa zaradi drage članarine (kar 800 evrov letno) in pridržane pravice do zavrnitve prošnje za članstvo šteje le 11 ljudi, večinoma zaposlenih pri Red Bullu. Klub tako po mnenju mnogih indirektno krši pravila, čeprav ima nemška klubska scena s podobnimi primeri že izkušnje. Pravilo "50+1" tako velja za vse profesionalne klube, razen za dve izjemi: Bayer Leverkusen in Wolfsburg. Omenjena kluba sta bila ustanovljena kot kluba delavcev podjetij in sta v večinski lasti Bayerja oz. Volkswagna. To jima omogoča izjema v pravilu, ki govori o tem, da lahko posameznik ali podjetje prevzame večinski delež v nogometnem klubu, če pred tem 20 let neprenehoma vlaga v klub in s tem pokaže finančno in moralno resnost vlaganja v lokalno okolje.

Red Bull seveda v Leipzigu teh pogojev ne izpolnjuje, niti ne gre za podjetje lokalnega pomena, zato je ubral drugačen pristop. Pristop, podoben tistemu, s katerim se je Hoffenheim pred leti nenadoma dvignil iz nižjih lig in postal zdaj že standarden prvoligaš. Dietmar Hopp, milijarder in lastnik podjetja SAP iz bližine Hoffenheima, je v začetku novega tisočletja začel vlagati svoj denar v klub in ga v nekaj letih iz pete lige pripeljal med bundesligaše. V Sinsheimu je zgradil novo Rhein-Neckar Areno, ki sprejme 30.000 gledalcev, kar je skoraj dovolj za celotno populacijo mesta. Vse to brez uradne funkcije v klubu, zgolj kot "pristaš" in nekdanji nogometaš kluba, ki je takrat še igral na bolj amaterski kot profesionalni ravni. Če je to uspelo Hoppu v klubu s približno 2.000 člani, potem zna tudi Mateschitzu, še bogatejšemu magnatu z manj morebitne opozicije ali bolje rečeno kvazi-opozicije v članskih vrstah. Povezava med modelom Hoffenheima in RB Leipziga pa ima še eno stično točko, prej omenjenega Ralfa Rangnicka. 55-letni Nemec je na klopi modro-belih prebil slabih pet let, v katerih jih je spravil iz tretje lige do nemške prvoligaške elite. Tudi to je verjetno eden izmed razlogov, zakaj ga je avstrijska multikorporacija izbrala za moža, primernega vodenja projekta kot je Rasenballsport Leipzig.

Če želi tretjeligaška ekipa v nemškem nogometnem sistemu vstopiti v drugoligaško konkurenco, mora za to predložiti prošnjo za novo licenco igranja v dveh najvišjih ligaških nivojih. Po bundesligaških kuloarjih pa se že govori, da naj bi prvo in drugoligaši skušali blokirati vstop leipziškega projekta v višji nivo tekmovanja. "Klub, ki morebiti preprečuje članstvo in pravico do glasovanja zainteresiranih posameznikov, bi moral biti pod drobnogledom nogometne zveze," je za angleški Guardian dejal Bernd-Georg Spies, podpredsednik St. Paulija, enega izmed možnih drugoligaških nasprotnikov RB Leipziga v prihodnjih sezonah. Usoda kluba iz Leipziga v bundesligaškem tekmovanju je torej pod vprašajem, čeprav bi ob omenjenem scenariju, torej blokadi, zadeva verjetno šla na sodišče.

Nekaj pa je vendarle gotovo. Dietrich Mateschitz in njegov Red Bull morda nista dvignila veliko prahu ob vstopu v nemški nogomet leta 2009, z napredovanjem v višje lige pa je moč trditi, da so preostali nemški klubi pred veliko preizkušnjo. Preizkušnjo, ki bo zanimiva tako iz tekmovalnega vidika, kakor iz vidika obrambe pravil in vrednot, ki jih Nemci vidijo kot temelj (trenutno) enega najboljših nogometnih sistemov na svetu.
Dietrich Matrschitz
(foto: Getty Images)
Komentiraj
OBJAVI
Komentarji: 33
<< < | 1 | 2 | 3 | 4 | > >> Starejši naprej | Novejši naprej
sanjač 12.3.2014, 09:11 Prijavi komentar
Zanimiv članek in zanimiva debata. Najprej en popravek oziroma napaka v članku. Red Bull ni "Avstrijski proizvajalec energijske pijače" kot je zapisano v članku, ker Dietrich Mateschitz ne proizvaja ampak marketinško trži pijačo, ki jo proizvajajo v Tajski (mogoče katera druga država iz tistega konca). Mateschitz se je z proizvajalci (ki so si pijači izmislili on pa jo je "odkril", ko je bil tam na dopustu) dogovoril, da mu oni pošiljajo pijačo on pa jo spravi v enbalažo in trži, na svoj inovativen način, ki je močno vpleten v številne športe. Sicer pa se za podobnimi praksami v Sloveniji ne rabimo ozirat po Interbloku, ki ga več ni ampak lahko pogledamo zdajšnjo Olimpijo. Slovenska zakonodaja (na nek način podobno podobno kot nemška) ne dopušča, da bi Rastoder postal lasnik kluba in ga potem upravljal "samo" kot reklamo za njegovo gospodarsko družbo. O tem so pred dnevi poročali tudi na TV-ju. Koliko je v tem dobrega in/ali slabega je težko opisat v nekaj besedah. Kot je v članku zapisano nemci tega (tudi formalno) ne dopščajo. Najbrž z razlogom.
time flies like an arrow fruit flies like a banana 11.3.2014, 21:17 Prijavi komentar
res dor člank
samo z glavico naprej! 11.3.2014, 20:34 Prijavi komentar
kdo bo te to prebral o leipzigu, ki je bil nekdaj klub v 1 ligi? kaj te to je? liga prvakov je, udović nam je razložo, kak bo se guardiola postavil. nevem taka vizija pa taki rezultati "derbija05"
johny6636 11.3.2014, 20:24 Prijavi komentar
Godfather jaz pa mislim,da bodo uspešni škoda,da je Interblock končal projekt.
legenda 11.3.2014, 20:13 Prijavi komentar
Interblock je imel v tistih časih za slovenske razmere neomejen proračun, prav tako strategijo in vizijo z mladimi. Žal se je zataknilo pri politiki in bežigrajskem štadionu. Kar je bilo igralcev se je porazdelilo, večino v olimpijo pa nekaj v maribor, rudar, celje k klariču itd. Interblok je bil v mladinskih selekcijah nepremagljiv.
Godfather 11.3.2014, 20:10 Prijavi komentar
johny, taki klubi kot je zavrč prej ali slej propadejo ;)
Godfather 11.3.2014, 20:09 Prijavi komentar
Against modern football*
Godfather 11.3.2014, 20:08 Prijavi komentar
retopil, kar si napisal ne drži. V Salzburgu je Red Bull popolnoma zanemaril tradicijo Austrie Salzburga in nekako prevzel njenjo licenco in postavil nov klub in to je sporno, pravno morda ne, moralno pa zagotovo. Vzeti navijačem tisto kar imajo najraje - klub za katerega navijajo. Tudi pri Leipzigovem primeru je lepo navedeno da je RB odkupil licenco nekega petoligaša iz okolice mesta in svoj klub torej RB Leipzig prestavil drugam (v mesto Leipzig). To so novi klubi ki so zgolj odkupili licenco in slepo pričakovali da bodo zraven dobili še navijače. Malo poscrollaj dol in prečekiraj tisti video katerega sem omenil. Ag
johny6636 11.3.2014, 20:02 Prijavi komentar
retropil se strinjam Interblock nam je dal Iličiča npr.Drugače pa v Mariboru je Železničar ki je tudi znan klub in ima veliko navijačev v ljubljani pa se mi zdi da bi lahko obnovili Slovan,ki se mi res dopadel v rokometu nekoč pa je bil dober tudi v nogometu kajti za olimpijo dvomim,da bi jo kdo prodal.Me pa zanima kakšen bo Zavrč čez par sezon.
retropil 11.3.2014, 19:51 Prijavi komentar
Sej v Sloveniji se je isto zgodlo. Interblock. Le da je projekt praktično propadel. In kaj je imela 1. SNL od tega? Nekaj dobrih igralcev, par zanimivih sezon, ter nekoliko višjo prepoznavnost. Jaz močno podpiram Red Bull. Klube, kateri bi najvrjetneje propadli, reši, odplača dolgove, v zameno pa pristavi svoje ime, svoj grb. Kaj je spornega? Pravi navijači so mu hvaležni, tisti huliganske narave pa mu zamerijo. Upam da bo tudi v Sloveniji prišlo do kake podobne zgodbe. To zagotovo ne bo v Mariboru, ker klub zelo dobro stoji. Olimpija recimo je pa precej bolj zanimiva.
<< < | 1 | 2 | 3 | 4 | > >> Starejši naprej | Novejši naprej
OGLAŠEVANJE